Prazen grob

Kaj se je zgodilo to noč?

Nihče ne ve. Niti tisti, ki so bili Gospodu najbližje. Prišli so do groba in tam obstali. Da, pred grob pride vsak človek. Tam je človekova meja. Naprej ne more. Ne zna. Ne ve, kako in kam.

Kaj je bilo prej, so vedeli. Prekruti so bili spomini, da bi pozabili na dogajanje petka. Vse njihovo upanje, vse hrepenenje, da gre res za nekaj velikega in Božjega – vse to je sprhnelo v enem samem dnevu. Nič. Nekdo, v katerega so polagali svoje upe, nekdo, za katerega so bili pripravljeni zastaviti svoje življenje, je končal na križu kot kak hudodelec. Položili so ga v grob in predenj postavili veliko skalo, češ: »Nima smisla. Vsega je konec.«

Tam je obstal človek. Tam vedno obstane človek.

Potem se je zgodilo nekaj nenavadnega. Kdo bi želel truplo razmrcvarjenega kriminalca? Kdo bi hodil med praznikom tja? In še večji vprašaj: kdo bi lahko sploh premaknil tako ogromno skalo nesmiselnosti, ki je zapirala pot upanju? Človek? Ne, človek ne bi storil tega. Ne bi mogel. Človek ne bi mogel prek tako velikega nesmisla.

Pravzaprav je bil človek tisti, ki je ležal v grobu, ne Bog.

Kamen nesmisla te in katerekoli druge smrti pa je odvalil Bog. In je človeka povedel na novo pot. Na pot življenja, ki ga grob ne more ustaviti.

Kot učenca tudi mi še ne moremo doumeti, kaj se je pravzprav to noč zares zgodilo. Ker smo še vedno ljudje. Toda tudi mi stecimo do groba, stopimo vanj in se prepričajmo, da je prazen in da je nesmisel pred njim izginil v neznano. Preiščimo in spoznajmo, da so povoji našega razočaranja in porazov prazni. Da nič ni več tako, kot je bilo. Da je njegova smrt imela pomen. Da je odpravila nesmisle in zbudila upanje.

Kaj je torej z Jezusom? Je mrtev ali živi? So ga ukradli ali je vstal, kakor je rekel?

Človek stoji pred grobom in si odgovarja. Vidi prtič in povoje. In tu se začne naša pot. Bog je odprl grob. Ali bomo stopili iz njega, pa je naša odločitev, samo naš korak.

Samo namig: tam zunaj, ne v grobu, nas čaka Gospod.