Darilo

Včeraj dopoldne me je prijateljica povabila na svoj rojstni dan. Seveda se spodobi, da nekaj prinesem, sem rekel, in jo vprašal, kaj naj bi bilo to. Pa mi je hitro odgovorila: »Sebe. Najlepše darilo bo, če prideš.«

Očitno je tudi Bog nekako sklepal, da bo zame, za človeka, najlepše in najbolj vredno darilo, če v darilno vrečko postavi kar samega sebe. Kako to zgleda, bomo spoznavali po stopanju skozi ta VELIKI teden. Da, prav ta teden je Božje darilo za nas, za naš rojstni dan. Za dan, ko se bomo zopet, nanovo rodili – v drugačne ljudi, polne upanja in ljubezni.

Vse, kar nam ta teden kaže in nas spominja – vse Jezusovo trpljenje, nečloveško mučenje, zasramovanje in kruta smrt v popolni zapuščenosti od vseh – vse to se nas lahko ne prav nič dotakne. Vajeni smo nasilja in krvavih prizorov. Kot bi odvili darilo in se le iz vljudnosti nasmehnili, naše srce pa bi samevalo.

A kaj se skriva za tem darilom, morda ne bomo nikdar odkrili, nikoli spoznali. Kot tudi ne, koliko solz je za nas in zaradi nas potočila mati, kolikokrat si je za naše veselje utrgala od ust, kolikokrat je oče brez počitka prebedel za naše preživljanje in zdravje.

Nikdar ne bomo vedeli, koliko ljubezni nam je bilo skrivaj položeno v srce, in iz česa je pritekla. Lahko pa se danes zaveš, človek, da imaš tudi ti človeka, iz katerega je zate tekla kri Boga, ki se vsak dan steguje k tebi in ti po materi, očetu, bratu, sestri, prijatelju neslišno govori: »Vzemi in jej! To je moje telo, ki se daje zate.«

Komentarji