Preskoči na glavno vsebino

Smer: Azerbajdžan 2012

Ste presenečeni? Povsem vas razumem. Predvsem glede na to, da Slovenci nismo dali Azerbajdžanu niti ene same točke (pa tudi oni nam ne). Pravzaprav gre iskati zmago tega še kar posrečenega dueta v tem, da nista imela dovolj hude konkurence, da bi jima kdo preprečil slavje, ki se napoveduje že nekaj let. Vsaj ne dovolj spektakularnega tekmeca. Če sta visoko segla italijanski džez in švedsko deško poskakovanje, jima preprosto nista mogla do živega. Italijani ne, ker pesem ni bila za širše uho, Švedi, ker je bil Ericov glas preprosto preveč podvržen akciji na odru. Morda bi jima lahko parirali Danci, ki so imeli všečno in lahkotno pesem, a je nekje nekaj zmanjkalo. V nastopu? Morda.


Kakorkoli že, dejstvo je, da azerbajdžanska pesem res ni nek presežek, je pa res, da ima v sebi nekaj zmagovalnega. Ne vprašajte me, kaj je to. Morda neko izrazito samozavest, s katero so Azerbajdžanci že nekajkrat kotirali zelo visoko, nikoli pa povsem na vrhu. Tokrat se je to zgodilo in morda se tudi ni zadnjič, je pa gotovo, da bodo zdaj svoj pristop morali temeljito spremeniti. Kot tudi ostale države, iz katere tokrat pohvalno izključujem Slovenijo.

Zakaj? Recept je popolnoma enostaven. Tak kot letos. Na Eurosong preprosto vedno bolj sodi močan vokal, ki ima zanimivo (ne prelahko ne pretežko) pesem z velikim veseljem in uživanjem na odru. Da preprosto poje zase in za državo, ne glede na to, ali je spodaj 10 ali 250 milijonov ljudi. To je Maja storila. Zato si zasluži vse čestitke in posnemovalca za naslednje leto. Bravo, Maja. Ponosen sem nate.


Če se je komu zdelo, da nas Evropa ignorira, se je to letos popolnoma spremenilo. Če samo pogledamo polfinalno glasovanje, lahko osuplo ugotovimo, da nas tokrat ni podpiral samo Balkan, ampak tudi države, za katere pravimo, da nas niti ne znajo locirati na zemljevidu: Francozi, Nemci, Romuni, Moldavci, Ciprčani, Estonci, Danci, celo Izraelci in Nizozemci so nam v obilju naklonili svoje točke. Pustimo finale, tam je vse drugače, a če smo iskreni do sebe, lahko rečemo, da nas je Evropa opazila. Končno.

Tako. Eurosong 2011 je za nami. Zdaj dihamo in čakamo, da se stvar spet zažene. Da bomo spet z zanosom in pričakovanjem izbirali svoj glas za Evropsko glasbeno doživetje. Zdaj vemo, kako. In to me navdušuje še bolj kot prejšnja leta. Uh, komaj čakam na Baku 2012 ...
*

Komentarji

  1. Pa še nekaj je - okrog Bakuja so naftni vrelci, ergo: denar. Danes se z njim da narediti marsikaj, tudi zelo pripomoči k zmagi na glasbenem festivalu.

    OdgovoriIzbriši
  2. Zame je Švica še kar zmagovalka... Čeprav prva od zadaj:)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej