Preskoči na glavno vsebino

EUROSONG! (2011) - 1. polfinale

Spet je tu! Veselim se ga, rad ga imam! :)
10. , 12. in 14. maja bo spet praznik evropske zabavne glasbe. In za praznik se je treba primerno pripraviti. Tule je moja priprava. Morda jo boste veseli tudi vi. :)


10. maja bo na vrsti prvi polfinalni večer. V njem bomo po tem vrstnem redu spremljali naslednje pesmi:

1. Magdalena Tul: Jestem (Poljska)

Dance šlager s pomanjkanjem domišljije. Pravzaprav ne dobimo nič, ko ga poslušamo. Pesem dobesedno odbrzi mimo nas in sploh se ne zavemo, da je je že konec. Poljska tokrat verjetno brez finala.

2. Stella Mwangi - Haba Haba (Norveška)

Konec z lepimi norveškimi baladami? Tokrat potujemo na Sejšele za mladim britanskim parom ali pa na safari v Kenijo. Tja bo verjetno šla tudi Stella po temle polfinalu. Na sobotni večer pa gotovo ne. Preveč cenena pesem, da bi naredila vtis na izbirčno eurovizijsko publiko. Morda se bo zanjo vnel kak nogometni navdušenec, a letos pač ni leto svetovnega prvenstva. Stella, poskusi, morda uspe v Braziliji.

3. Aurela Gaçe - Feel The Passion (Albanija)

Ne vem, kaj bi si mislil. Nekje med tipičnim albanskim melosom, s katerim nas Albanci strežejo že kar nekaj let zaporedoma, in poskusom novosti. A kakor da se tale pesem noče uleči v uho, kaj šele v srce. Nekaj ji manjka. Melodika? Prijaznost? Simpatičnost?

4. Emmy - Boom Boom (Armenija)

Armenski poskus številka 4 – vsi z istim namenom – zmagati, vsi tudi z istim načinom: udaren ritem s primesmi narodne glasbe. Pesem gre gotovo hitro v uho, ali bo to dovolj, pa bomo videli. Ima simpatije. Znala bi presenetiti.

5. Yüksek Sadakat - Live it up (Turčija)

Je bilo lani uspešno leto? Kako veste? Ker bomo letos poslušali korak v isti smeri, le da malce modernejšo verzijo turške popularne glasbe. Za moj okus jim manjka tisto, česar so imeli lani v obilju: izvirnosti in duše, prave strastne turške duše. Finale ni vprašljivo.

6. Nina - Čaroban (Srbija)

Jojmene, kaj pa je tole? Vsake toliko Srbija po velikem hitu nekako ne ve, kako in kam. Morda bo drugo leto spet bolje. Nina nam ponudi pesem brez soka. Bolj utruja, kot poživlja.

7. Alexej Vorobjov - Get You (Rusija)

U, spet so nazaj East 17. Pesem ni nek presežek evrovizijskega odra, a glede na to, da so »uspešnice« v stilu Sakisa Rouvasa rezultatsko precej donosne, bi znal Alexey poseči prav visoko. Bomo videli. Finale gotovo.

8. Anna Rossinelli - In love for a while (Švica)

Ljubka pesem, prijetna za uho. Pusti dihati, lahkotna je kot poletno jutro. Preprosto lepa. Privoščim ji visoko mesto in si želim, da bi jo poslušal tudi v finalu.

9. Eldrine - One More Day (Gruzija)

Vznemirljivo sodobna pesem. Ne morem reči, da mi ni všeč. Nekaj je na njej, kar me pritegne. Povsem drugačna od švicarske lepote, pa vendar ima v sebi nekaj močnega. Morda je to to, kar bi vžgalo, čeprav kam visoko po mojem ne more poseči. Predivje.

10. Paradise Oskar - Da Da Dam (Finska)

Nežna, lepa baladica. Prav baladica, ker vsebuje tudi nekaj ljubkosti, ki se dotakne srca. Kakovostna pesem, ki se lepo posluša in lepo zapomni. Samo da je ne bi Oskar izvedel preveč monotono. Nima presežka in šarma lanske irske predstavnice, pa vseeno lepo sede. Privoščim finale, čeprav bo tesno.

11. Glen Vella - One Life (Malta)

Res, da je Malta majhna država, a to še ne pomeni, da si lahko privošči tako blamažo. Še posebej po minulih Chiarinih uspehih v preteklih letih. Letos je to res brca v temo.

12. Senit - Stand by (San Marino)

San Marino se je vrnil z istim, s čimer je odšel. No, skoraj istim. Še vedno gre za balado, v kateri se Senit in njeni spremljevalci malce izgubljajo. Kot ne bi vedeli, kaj nam želijo z njo sporočiti. Balada, ki bi potrebovala še kakšen dober preblisk.

13. Daria - Celebrate (Hrvaška)

Prestop na dance sceno je očitno letošnji modni hit. Daria ima poseben glas, a pesem – kakor da ni zanjo. Odkrito povem, da mi ni všeč. Tudi to ne, da so se Hrvati zadnja leta res malce izgubili. To ni več hrvaški song, ki je vsako leto predstavil kako uspešnico. Morda ideja z resničnostnim šovom kot izborom le ni najboljša. Morda medijsko, ne pa glasbeno.

14. Sjonni's Friends - Coming Home (Islandija)

Lahkotna pesmica, mislim, da se trudi biti tudi nekoliko nežna. Kakor da bi te kdo božal. Islandija se leto za letom bolj umika v zasebnost, tudi tale pesmica je korak k vedno manjši vpadljivosti in večji glasbeni kakovosti. Za moj okus dober korak.

15. Kati Wolf - What about my dreams (Madžarska)

Madžari so po predlanskem debaklu spet zraven. Pevka je gotovo kvalitetna, tudi pesem ni slaba. A če me kdo pozna, potem ve, da ne maram reči, da nekaj ni slabo, ampak da je nekaj dobro. Mislim, da sem povedal dovolj. Preveč kalupasto.

16. Homens Da Luta - Luta é alegria (Portugalska)

Rad imam preproste stvari, a Portugalci vseeno malo pretiravajo. Vidi se, da jih melodija ne briga kaj dosti, v ospredju je besedilo. A žal kakor jaz tudi ostalih 200 milijonov ljudi ne bo imelo pojma, kaj želijo povedati – razen tega, da vzpodbujajo novo generacijo otrok cvetja?

17. Evelina Sašenko - C'est ma vie (Litva)

Evelina ima prekrasen glas in lepo skladbo, a ne za na Eurosong. Menim, da je pretežka za festival, kakršen je nastal. Je umetniška, a žal za tako globoko umetnost tu ni prostora.

18. Ell&Nikki - Running Scared (Azerbajdžan)

Po lanski »kao« favoritinji se letos Azerbajdžanci spet podajajo na duet, ki jim je uspel že pred dvema letoma. In tokrat je ta občutno boljši. Čutna balada nas popelje v prijetno ozračje, kjer se potopimo v zgodbo dveh mladih. Lepo, občuteno. Napovedujem visoko uvrstitev.

19. Loucas Yiorkas Feat. Stereo Mike - Watch my dance (Grčija)

Grki kar ne morejo iz svoje kože. Spet imamo »dance« grški melos. Da je melos, super, da je »dance« nikakor. Pesem zveni preveč umetno, da bi se mi prikupila. Morda so šli po našem lanskem receptu »narodnozabavnega rocka«. Rezultat ste videli sami. Ne bo finala.
*

Komentarji

  1. Mi je všeč, da znaš predstaviti svoj okus in se povečini kar da strinjati. Na koncu izpade, da je tista švicarska, čeprav je narejena zelo šablonsko in je povprečno, v tej množici čudne glasbe ena od boljših. Malo kvalitete, premalo. Pa vsi s to angleščino... je koristen jezik, gotovo pa ne lep. Če bi naj bla občutena pesem, to človek gotovo najbolje napravi v svojem maternem jeziku. Seveda je to spet razprava v smislu 'de gustibus'.

    OdgovoriIzbriši
  2. Švica. Švica. Švica.
    Me je nagovorila.
    Gre na moj telefon v kratkem.
    Komad namreč.
    Čeprav tudi pevka ni napačna:))

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej