Imel sem zanimivo izkušnjo. Mlade sem postavil v vrsto, enega za drugim, jim postavil preprosto vprašanje: »Zaupaš Bogu?« in jim zavezal oči, če so mi odgovorili pritrdilno. Potem sem jih povezal. Drug drugemu so dali roko na ramo. Potem sem se postavil pred prvega in jih začel voditi.
Strah jih je bilo. Strah, ker niso videli, kam naprej. Ker niso videli, koga držijo. Samo hodili so.
Potem se je zgodilo nekaj žalostnega. Eden od njih je izpustil ramo svojega soseda. In naenkrat se je kolona, ki je dotlej hodila ubrano, povsem razbila. Pogledal sem nazaj in videl, kako so begali sem in tja in se izgubljali naokrog. Šel sem do njih in jih prijel za roko, enega po enega, ter jih spet povezal s svojo ramo. Potem smo srečno prispeli na cilj.
Tam sem jim razvezal oči in jim zabičal eno samo stvar, ki sem jo odtlej še velikokrat ponovil: »Naj se zgodi karkoli, ne spustite svojega Boga, svojih vrednot. Držite se Boga in boste prišli prav.«
Držite se Boga in svojega bližnjega in boste prišli prav.
Ne vem, kaj so tile mladi mislili, ko so se spustili. Ne vem tudi, kaj mislimo ljudje, ko slepci spustimo tistega, ki nas vodi, in mislimo, da bomo sami že kako našli pot. Morda slišimo kak drugi glas, bolj privlačen, ki obljublja stvari, ki so človeku mikavne, recimo več svobode, manj truda, manj odgovornosti. Vem in vidim samo tisti žalostni prizor nesmisla in negotovosti, ki ga srečujem v svojem in vašem življenju. In sem prepričan, da je pastir vsakemu človeku potreben. Da nihče ne more hoditi sam, trmasto, neugnano sam, ker ne preživi. Ker ga sicer svet prežveči in izpljune.
In ne, nočem vas prepričevati, katerega pastirja se držite. Samo ponovil bi vam rad Jezusove besede: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in da bi ga imeli v obilju.« Je to razlog, ki vas prepriča? Morda ne. Toda to je edino, kar si želite, mar ne? Saj človek vedno hrepeni po večnosti ...
*
Strah jih je bilo. Strah, ker niso videli, kam naprej. Ker niso videli, koga držijo. Samo hodili so.
Potem se je zgodilo nekaj žalostnega. Eden od njih je izpustil ramo svojega soseda. In naenkrat se je kolona, ki je dotlej hodila ubrano, povsem razbila. Pogledal sem nazaj in videl, kako so begali sem in tja in se izgubljali naokrog. Šel sem do njih in jih prijel za roko, enega po enega, ter jih spet povezal s svojo ramo. Potem smo srečno prispeli na cilj.
Tam sem jim razvezal oči in jim zabičal eno samo stvar, ki sem jo odtlej še velikokrat ponovil: »Naj se zgodi karkoli, ne spustite svojega Boga, svojih vrednot. Držite se Boga in boste prišli prav.«
Držite se Boga in svojega bližnjega in boste prišli prav.
Ne vem, kaj so tile mladi mislili, ko so se spustili. Ne vem tudi, kaj mislimo ljudje, ko slepci spustimo tistega, ki nas vodi, in mislimo, da bomo sami že kako našli pot. Morda slišimo kak drugi glas, bolj privlačen, ki obljublja stvari, ki so človeku mikavne, recimo več svobode, manj truda, manj odgovornosti. Vem in vidim samo tisti žalostni prizor nesmisla in negotovosti, ki ga srečujem v svojem in vašem življenju. In sem prepričan, da je pastir vsakemu človeku potreben. Da nihče ne more hoditi sam, trmasto, neugnano sam, ker ne preživi. Ker ga sicer svet prežveči in izpljune.
In ne, nočem vas prepričevati, katerega pastirja se držite. Samo ponovil bi vam rad Jezusove besede: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in da bi ga imeli v obilju.« Je to razlog, ki vas prepriča? Morda ne. Toda to je edino, kar si želite, mar ne? Saj človek vedno hrepeni po večnosti ...
*
Komentarji
Objavite komentar