V petek je prišla k meni umret čebela. Majhna smrt je bila to, a vendarle smrt. Predvsem zato, ker so čebele nekakšno upanje za prihodnost. Dokler so, človeštvo ne bo izumrlo, pravijo. Zato mi je bilo težko. Ker je bilo v njeni smrti tudi malce smrti človeštva.
Prav isti petek so slovenski maturantje postavili nov svetovni rekord v četvorki. In rekord v zaužitem alkoholu na enem mestu. Majhna smrt je bila to, a vendarle smrt. Ne gre sicer gledati tako črnogledo. Niso vsi taki, nikakor ne. Večinoma me ob srečanjih z njimi navdaja ponos, ko jih slišim in vidim v njihovih velikih in pogumnih načrtih. Res so »bogati mladeniči«, z bogastvom za prihodnost. Pa me vendar ob izjavah tistega petka zaskeli, kot bi doživel majhno smrt: »To je predvsem dan, ko se ga napijem,« je rekel eden od plešočih maturantov novinarki Dela.
Ni ne prvi ne edini, ki to pravi. Predvsem me skrbi to, da niti sam ne ve natančno, zakaj to počne ob vsaki priložnosti. Maturantska parada ni edino, je pa eno od glasnejših sporočil, da je nekaj v tem svetu strahovito narobe, če je edina oblika zabave, ki jo premore naša mladina, pijančevanje.
Morda je tako zato, ker se morajo v svetu, v katerem živijo, stalno dokazovati. Naš svet je postal velika maska, iluzija uspeha in priljubljenosti, ki so jo ustvarile pop zvezde in vsi, ki jih z občudovanjem gledamo. V njem ni prostora za realnost, za poraze, za padce, in teh je takrat, ko se šele učiš živeti, tako veliko.
Biti nekdo. To je zapoved. A s čim naj se dokažejo in izpostavijo? Z glasom, ki nič ne pomeni? Z besedami, ki jih nihče ne posluša? Z dejanji, ki jih nihče ne jemlje resno? Opazimo jih samo takrat, ko ležijo po cestah ali ko naredijo kaj neumnega. Takrat, ko so nekdo, pa čeprav na negativen način.
Vem, vse to ni nič novega. A to je sporočilo, ki ga preprosto moramo slišati. Sporočilo, da je mlade strah našega sveta. Da nas potrebujejo. Da potrebujejo srce, ki jih bo sprejelo in razumelo, človeka, ki jim bo blizu in to vedno. Sporočilo, da tudi oni potrebujejo svoj prostor in glas. Ker jih svet potrebuje. Ker potrebuje njihove sposobnosti in vizije, njihovo novost in energijo. Tako kot čebele. Ali pa ga ne bo več.
*
(objavljeno v prilogi Novega glasa, 26.5.2011)
Prav isti petek so slovenski maturantje postavili nov svetovni rekord v četvorki. In rekord v zaužitem alkoholu na enem mestu. Majhna smrt je bila to, a vendarle smrt. Ne gre sicer gledati tako črnogledo. Niso vsi taki, nikakor ne. Večinoma me ob srečanjih z njimi navdaja ponos, ko jih slišim in vidim v njihovih velikih in pogumnih načrtih. Res so »bogati mladeniči«, z bogastvom za prihodnost. Pa me vendar ob izjavah tistega petka zaskeli, kot bi doživel majhno smrt: »To je predvsem dan, ko se ga napijem,« je rekel eden od plešočih maturantov novinarki Dela.
slika: www.dnevnik.si
Ni ne prvi ne edini, ki to pravi. Predvsem me skrbi to, da niti sam ne ve natančno, zakaj to počne ob vsaki priložnosti. Maturantska parada ni edino, je pa eno od glasnejših sporočil, da je nekaj v tem svetu strahovito narobe, če je edina oblika zabave, ki jo premore naša mladina, pijančevanje.
Morda je tako zato, ker se morajo v svetu, v katerem živijo, stalno dokazovati. Naš svet je postal velika maska, iluzija uspeha in priljubljenosti, ki so jo ustvarile pop zvezde in vsi, ki jih z občudovanjem gledamo. V njem ni prostora za realnost, za poraze, za padce, in teh je takrat, ko se šele učiš živeti, tako veliko.
Biti nekdo. To je zapoved. A s čim naj se dokažejo in izpostavijo? Z glasom, ki nič ne pomeni? Z besedami, ki jih nihče ne posluša? Z dejanji, ki jih nihče ne jemlje resno? Opazimo jih samo takrat, ko ležijo po cestah ali ko naredijo kaj neumnega. Takrat, ko so nekdo, pa čeprav na negativen način.
Vem, vse to ni nič novega. A to je sporočilo, ki ga preprosto moramo slišati. Sporočilo, da je mlade strah našega sveta. Da nas potrebujejo. Da potrebujejo srce, ki jih bo sprejelo in razumelo, človeka, ki jim bo blizu in to vedno. Sporočilo, da tudi oni potrebujejo svoj prostor in glas. Ker jih svet potrebuje. Ker potrebuje njihove sposobnosti in vizije, njihovo novost in energijo. Tako kot čebele. Ali pa ga ne bo več.
*
(objavljeno v prilogi Novega glasa, 26.5.2011)
Patetični pijančki. Bodo pa za dobre sužnje dobri. Alkohol je idealna stvar, od hudiča. Najprej te omami nato pa poneumi in ko te več ne rabi te izpjune in te pusti umreti.
OdgovoriIzbrišiVsi se radi ob litru cenenega spotikajo ob KC, da kako jim se ta Papež drzne pet levite o drogah in alkoholu, ki so višek hipiističega dosega, ki oslobaja.
OdgovoriIzbrišiPotem pa ko postanejo depresivni je seveda spet kriva KC in ne lastna neumnost.
Najbolj enostavno je reči, kako je za vse kriv alkohol (droge...) in pri tem ne iti v globino problema. Sploh pa Marko v članku ne ostane na 'neosebnem' področju, ampak hitro preide na subjekt, na tiste ljudi (mlade), ki se poslužujejo 'opojnih substanc', ampak to ne počnejo kar tako tjavdan, kot se morda zdi na prvi pogled. Reči, da gre za 'patetične pijančke', nikomur kaj dosti ne koristi, ker potem sami sebe nekam jemljemo, zviška pa gledamo na nekoga, ki ga nekaj matra in čaka, da bi mu morda le kdo prisluhnil.
OdgovoriIzbriši