Preskoči na glavno vsebino

Majhna smrt, a vendarle smrt

V petek je prišla k meni umret čebela. Majhna smrt je bila to, a vendarle smrt. Predvsem zato, ker so čebele nekakšno upanje za prihodnost. Dokler so, človeštvo ne bo izumrlo, pravijo. Zato mi je bilo težko. Ker je bilo v njeni smrti tudi malce smrti človeštva.

Prav isti petek so slovenski maturantje postavili nov svetovni rekord v četvorki. In rekord v zaužitem alkoholu na enem mestu. Majhna smrt je bila to, a vendarle smrt. Ne gre sicer gledati tako črnogledo. Niso vsi taki, nikakor ne. Večinoma me ob srečanjih z njimi navdaja ponos, ko jih slišim in vidim v njihovih velikih in pogumnih načrtih. Res so »bogati mladeniči«, z bogastvom za prihodnost. Pa me vendar ob izjavah tistega petka zaskeli, kot bi doživel majhno smrt: »To je predvsem dan, ko se ga napijem,« je rekel eden od plešočih maturantov novinarki Dela.

slika: www.dnevnik.si

Ni ne prvi ne edini, ki to pravi. Predvsem me skrbi to, da niti sam ne ve natančno, zakaj to počne ob vsaki priložnosti. Maturantska parada ni edino, je pa eno od glasnejših sporočil, da je nekaj v tem svetu strahovito narobe, če je edina oblika zabave, ki jo premore naša mladina, pijančevanje.

Morda je tako zato, ker se morajo v svetu, v katerem živijo, stalno dokazovati. Naš svet je postal velika maska, iluzija uspeha in priljubljenosti, ki so jo ustvarile pop zvezde in vsi, ki jih z občudovanjem gledamo. V njem ni prostora za realnost, za poraze, za padce, in teh je takrat, ko se šele učiš živeti, tako veliko.

Biti nekdo. To je zapoved. A s čim naj se dokažejo in izpostavijo? Z glasom, ki nič ne pomeni? Z besedami, ki jih nihče ne posluša? Z dejanji, ki jih nihče ne jemlje resno? Opazimo jih samo takrat, ko ležijo po cestah ali ko naredijo kaj neumnega. Takrat, ko so nekdo, pa čeprav na negativen način.

Vem, vse to ni nič novega. A to je sporočilo, ki ga preprosto moramo slišati. Sporočilo, da je mlade strah našega sveta. Da nas potrebujejo. Da potrebujejo srce, ki jih bo sprejelo in razumelo, človeka, ki jim bo blizu in to vedno. Sporočilo, da tudi oni potrebujejo svoj prostor in glas. Ker jih svet potrebuje. Ker potrebuje njihove sposobnosti in vizije, njihovo novost in energijo. Tako kot čebele. Ali pa ga ne bo več.
*
(objavljeno v prilogi Novega glasa, 26.5.2011)

Komentarji

  1. Patetični pijančki. Bodo pa za dobre sužnje dobri. Alkohol je idealna stvar, od hudiča. Najprej te omami nato pa poneumi in ko te več ne rabi te izpjune in te pusti umreti.

    OdgovoriIzbriši
  2. Vsi se radi ob litru cenenega spotikajo ob KC, da kako jim se ta Papež drzne pet levite o drogah in alkoholu, ki so višek hipiističega dosega, ki oslobaja.

    Potem pa ko postanejo depresivni je seveda spet kriva KC in ne lastna neumnost.

    OdgovoriIzbriši
  3. Najbolj enostavno je reči, kako je za vse kriv alkohol (droge...) in pri tem ne iti v globino problema. Sploh pa Marko v članku ne ostane na 'neosebnem' področju, ampak hitro preide na subjekt, na tiste ljudi (mlade), ki se poslužujejo 'opojnih substanc', ampak to ne počnejo kar tako tjavdan, kot se morda zdi na prvi pogled. Reči, da gre za 'patetične pijančke', nikomur kaj dosti ne koristi, ker potem sami sebe nekam jemljemo, zviška pa gledamo na nekoga, ki ga nekaj matra in čaka, da bi mu morda le kdo prisluhnil.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej