Gotovo, nista mogla videti, razumeti, zakaj se jima je to zgodilo. Zato tudi nista vedela, kako naprej in če ima sploh še smisel vztrajati. In sta šla proč. Proč od tam, kjer bi morala vztrajati, proč od tam, kjer je bilo njuno mesto v svetu, kjer je bila njuna identiteta, smisel, prihodnost. Vedela sta, da je narobe, da gresta. In sta vseeno šla, kdove zakaj.
Takih žalostnih zgodb je vse polno. Prav mogoče, da katero od njih živimo tudi mi. Morda takrat, kadar zapuščamo to, kar smo, kar so naše – krščanske vrednote, v razočaranju, ker jih je svet – tako kot Kristusa – pribil na križ in umoril. In hodimo narobe. In vemo, da je narobe, pa ne vidimo razloga, da bi se obrnili.
To je naša emavška pot. Pot, ki ne verjame v Vstalega.
Žalostni časi so. Hodimo narobe, morda zelo narobe. A Bog gre za nami. Da, prav na teh napačnih poteh se nam pridruži in hodi z nami, ker hoče biti blizu, in sprašuje, toliko sprašuje, naj mu povemo o svoji bolečini, o svojih težavah, o svojem razočaranju nad Njim, nad sabo, nad svetom, da bi nam dal odgovor. On ima odgovor zame. Samo On. Odgovor, ki mi bo razvnel srce in mi dal upanje. Odgovor, ki mi bo razjasnil poti in pokazal smisel. Odgovor, ki je njegov križ, odgovor, ki je njegov grob.
Tja nas hoče pripeljati, da bi mu v imenu vsega sveta odgovorili:
je Jezus vstal ali ne? Je ljubezen večna ali ne?
Dragi moji, od tega odgovora je odvisen ves svet, ne samo naše življenjce. A ker ljudje radi mencamo, je bil Jezus še bolj konkreten. Učenca je pripeljal k mizi in jima razlomil kruh. Jima dal dokaz, da ljubezen umre, da rodi novo ljubezen. Takrat sta učenca spregledala.
Kristjan, tule, na mizi imaš kruh. Pojej ga in pojdi nazaj, kjer moraš biti. Od tebe je odvisna prihodnost tega sveta. Od tebe in tvojega kruha. Od tvoje vere.
*
Kadar je nekaj dobro povedano, je treba tudi na glas reči, da je temu tako!
OdgovoriIzbrišiNapisano je bilo dobro slišati tudi v živo, ko pa sem sedaj besedilo še enkrat prebrala, me je zadelo. Hvala!
OdgovoriIzbrišiVasilija