Preskoči na glavno vsebino

Pot in kruh

Morala je biti žalostna zgodba. Jezusova učenca, ki sta vsa svoja prizadevanja, ves svoj čas, vse svoje upe polagala v Jezusa, »ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom,« sta doživela popoln poraz. Katastrofo svojega življenja. Razočaranje, ki lahko sledi samo velikemu upanju.

Gotovo, nista mogla videti, razumeti, zakaj se jima je to zgodilo. Zato tudi nista vedela, kako naprej in če ima sploh še smisel vztrajati. In sta šla proč. Proč od tam, kjer bi morala vztrajati, proč od tam, kjer je bilo njuno mesto v svetu, kjer je bila njuna identiteta, smisel, prihodnost. Vedela sta, da je narobe, da gresta. In sta vseeno šla, kdove zakaj.

Takih žalostnih zgodb je vse polno. Prav mogoče, da katero od njih živimo tudi mi. Morda takrat, kadar zapuščamo to, kar smo, kar so naše – krščanske vrednote, v razočaranju, ker jih je svet – tako kot Kristusa – pribil na križ in umoril. In hodimo narobe. In vemo, da je narobe, pa ne vidimo razloga, da bi se obrnili.

To je naša emavška pot. Pot, ki ne verjame v Vstalega.

Žalostni časi so. Hodimo narobe, morda zelo narobe. A Bog gre za nami. Da, prav na teh napačnih poteh se nam pridruži in hodi z nami, ker hoče biti blizu, in sprašuje, toliko sprašuje, naj mu povemo o svoji bolečini, o svojih težavah, o svojem razočaranju nad Njim, nad sabo, nad svetom, da bi nam dal odgovor. On ima odgovor zame. Samo On. Odgovor, ki mi bo razvnel srce in mi dal upanje. Odgovor, ki mi bo razjasnil poti in pokazal smisel. Odgovor, ki je njegov križ, odgovor, ki je njegov grob.

Tja nas hoče pripeljati, da bi mu v imenu vsega sveta odgovorili:

je Jezus vstal ali ne? Je ljubezen večna ali ne?

Dragi moji, od tega odgovora je odvisen ves svet, ne samo naše življenjce. A ker ljudje radi mencamo, je bil Jezus še bolj konkreten. Učenca je pripeljal k mizi in jima razlomil kruh. Jima dal dokaz, da ljubezen umre, da rodi novo ljubezen. Takrat sta učenca spregledala.

Kristjan, tule, na mizi imaš kruh. Pojej ga in pojdi nazaj, kjer moraš biti. Od tebe je odvisna prihodnost tega sveta. Od tebe in tvojega kruha. Od tvoje vere.
*

Komentarji

  1. Kadar je nekaj dobro povedano, je treba tudi na glas reči, da je temu tako!

    OdgovoriIzbriši
  2. Napisano je bilo dobro slišati tudi v živo, ko pa sem sedaj besedilo še enkrat prebrala, me je zadelo. Hvala!

    Vasilija

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej