Tisti
Nekdo mora priti. Nekdo, ki bo rešil ta gordijski vozel našega časa.
Mislim, da nisem edini, ki si danes tega želi. Ta svet tako ali tako potrebuje nekakšnega mesija, nekakšnega rešitelja. Ga je potreboval že prej in ga danes potrebuje še bolj. In skozi vso zgodovino so se vzdigovali različni mesije, ki so v časih negotovosti, nejasnosti, izgubljenosti poskušali zaobrniti svet. Posamezniki ali sistemi, vseeno. Njihova glavna značilnost je bila revolucija, ki je morala nekaj porušiti, da je lahko prinesla svoje sporočilo.
Mislim, da so nekaj podobnega pričakovali od Jezusa. Tudi Janez je pričakoval. In, priznajmo si, tudi mi bi v občutku svoje nemoči pred tem, kar se dogaja in kar doživljamo kot duhovniki, vzgojitelji, starši, učitelji, najrajši vzeli Jezusa kot revolucionarja, kot velikega junaka, ki bi opravil z nasprotniki vere in Cerkve, ki bi opravil z našimi dvomi, nemočjo in brezidejnostjo, ki bi naenkrat vse preobrnil in končno napravil red. Ki bi naredil raj na zemlji, na kratko.
A Jezus ni tak. Jezus tega ne dela. Svet bi naredil revolucijo, Jezus majhna dejanja. Svet bi spreminjal s smrtmi, Jezus z življenji. Svet bi spreminjal s filozofijo, Jezus z ljubeznijo. Svet bi zidal raj, Jezus bi živel to, kar živimo mi. Svet bi zamenjal, Jezus spreminjal.
Tu se pojavi naše in Janezovo vprašanje, naš dvom: je to tisto pravo? Mar ne bi moglo sveta spremeniti nekaj velikega? Je on tisti, ki mora priti? Je to res Jezus? Jezus, ki uči usmiljenja in odpuščanja, ki pravi, da se bo svet spremenil, ko se bom spremenil jaz, ki ne ustvarja mogočnih armad in ne obsoja, ki se proti svoji nemoči ne bori drugače kot z zvestobo v tem, za kar je poklican?
A prav to je Jezusov odgovor na moje in Janezovo vprašanje. Odgovor, ki ne ponuja velikih besed, ampak dejanja. Odgovor, ki pravi, da Bog ne potrebuje popolnih, ampak zveste ljudi. Ki pravi, da moraš tam, kjer si, prinašati upanje s tem, kar si. Odgovor, ki ne pravi: »Prišel bom,« ampak »tu sem, ob tebi, v tvoji nemoči in tvojih skrbeh, in te hočem rešiti.«
Kdo torej mora priti? Je torej to Jezus ali naj čakamo koga drugega?
***
Mislim, da nisem edini, ki si danes tega želi. Ta svet tako ali tako potrebuje nekakšnega mesija, nekakšnega rešitelja. Ga je potreboval že prej in ga danes potrebuje še bolj. In skozi vso zgodovino so se vzdigovali različni mesije, ki so v časih negotovosti, nejasnosti, izgubljenosti poskušali zaobrniti svet. Posamezniki ali sistemi, vseeno. Njihova glavna značilnost je bila revolucija, ki je morala nekaj porušiti, da je lahko prinesla svoje sporočilo.
Mislim, da so nekaj podobnega pričakovali od Jezusa. Tudi Janez je pričakoval. In, priznajmo si, tudi mi bi v občutku svoje nemoči pred tem, kar se dogaja in kar doživljamo kot duhovniki, vzgojitelji, starši, učitelji, najrajši vzeli Jezusa kot revolucionarja, kot velikega junaka, ki bi opravil z nasprotniki vere in Cerkve, ki bi opravil z našimi dvomi, nemočjo in brezidejnostjo, ki bi naenkrat vse preobrnil in končno napravil red. Ki bi naredil raj na zemlji, na kratko.
A Jezus ni tak. Jezus tega ne dela. Svet bi naredil revolucijo, Jezus majhna dejanja. Svet bi spreminjal s smrtmi, Jezus z življenji. Svet bi spreminjal s filozofijo, Jezus z ljubeznijo. Svet bi zidal raj, Jezus bi živel to, kar živimo mi. Svet bi zamenjal, Jezus spreminjal.
Tu se pojavi naše in Janezovo vprašanje, naš dvom: je to tisto pravo? Mar ne bi moglo sveta spremeniti nekaj velikega? Je on tisti, ki mora priti? Je to res Jezus? Jezus, ki uči usmiljenja in odpuščanja, ki pravi, da se bo svet spremenil, ko se bom spremenil jaz, ki ne ustvarja mogočnih armad in ne obsoja, ki se proti svoji nemoči ne bori drugače kot z zvestobo v tem, za kar je poklican?
A prav to je Jezusov odgovor na moje in Janezovo vprašanje. Odgovor, ki ne ponuja velikih besed, ampak dejanja. Odgovor, ki pravi, da Bog ne potrebuje popolnih, ampak zveste ljudi. Ki pravi, da moraš tam, kjer si, prinašati upanje s tem, kar si. Odgovor, ki ne pravi: »Prišel bom,« ampak »tu sem, ob tebi, v tvoji nemoči in tvojih skrbeh, in te hočem rešiti.«
Kdo torej mora priti? Je torej to Jezus ali naj čakamo koga drugega?
***
Ma itak , da čakam Jezusa. Samo včasih ga povsod iščem in nikjer ne vidim. Kaj imam takrat na očeh.
OdgovoriIzbrišiZato mi je težko in se smilim sama sebi. Nazaj pa ne morem. Spat grem zavedujoč se, da me Jezus ljubi, pa mi še ni dovolj.