Sprejeti Boga

V Jožefovem življenju se je začela odvijati drama. Kot vsakič, ko stoji človek pred zahtevno odločitvijo. Toda ta je bila nekaj posebnega. Nekaj, kar je gotovo ključno vplivalo na njegovo življenje, nekaj, kar ga je preobrnilo. Vse zaradi enega samega odgovora. Najpomembnejšega odgovora v njegovem življenju. Odgovora na to, ali v svoje življenje sprejme Boga ali ne.


Seveda sprva ni vedel, da gre za Boga. V sebi je moral pretuhtati zadeve. Moral je spoznati, da gre tu za več kot samo za sprejetje noseče Marije; da gre za to, ali se lahko Bog naseli tudi v njegovo življenje, kar pomeni v njegovo ravnanje, v njegove odločitve, v njegove vrednote. Moral je spoznati, da gre tu za odločitev, ali je njegova vera za v življenje ali samo za v cerkev. Ali je zaradi nje pripravljen prestopiti tudi prag predsodkov in obtoževanj, izgube in nerazumljenosti.

Je moja vera sposobna sprejeti Boga?

To, bratje in sestre, je drama božiča. Drama, ko se človek odloči, ali bo božič praznik prihoda Boga v njegovo življenje ali dan Njegovega izgnanstva. Torej odločitev, ali je krščanstvo zanj samo tradicija z jaslicami, dreveščkom, potico in šunko, ali nekaj, iz česar se hrani vse, kar človek živi, misli, govori, dela.

Pred to dramo smo tudi mi. Dramo, ki bo slejkoprej zarezala tako globoko, da bomo v svojih vsakdanjih odločitvah morali povedati, ali si želimo Boga ali koristi, udobja ali zahtevnosti, resnice ali skrivanja, smrti ali življenja, teme ali luči. To je drama, v kateri se odloča izid našega življenja. In ne samo našega. Tudi življenja ljudi okrog nas, tudi življenja naših naslednikov za tisoč rodov naprej. Tako rekoč je v čakanju na moj odgovor – kakor v čakanju pred odgovorom Marije in Jožefa – trepetanje vse zemlje: imamo prostor za Boga ali ga ne potrebujemo več?

Preden odgovoriš, naj ti pokažem praznino sveta. Praznino v naših odnosih, praznino v smislu naše mladine, praznino v pričakovanju ljubezni naših otrok, praznino v garanju za borno plačo, praznino v usmiljenju in odpuščanju, praznino v sodelovanju, praznino v veselju ...

Kaj neki manjka?

Komentarji

  1. Anonimni18. 12. 10, 22:18

    Še...
    Mi je v pomoč pri razumevanju BB,nikoli kaj takega nebi znala napisat.
    Hvala!

    OdgovoriIzbriši
  2. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)18. 12. 10, 22:54

    Ja, drama našega življenja, ki jo ponazarja Jožef. Še ena potrditev, da je v Svetem pismu res skrito življenje, kot v nobeni drugi knjigi. Se mi zdi pomembno, da si to vprašanje znova in znova postavljamo tudi mi. Ker je tako lahko biti pravičen v smislu dobesednega spoštovanja zunanjih pravil, je pa težko vsak dan postaviti pod vprašanje sebe in svojo vero. Pa svojo ljubezen. Če ni prostora za Boga, ni prostora za (D)drugega in ni prostora za (L)ljubezen. Potem nisem več človek.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe
Preberite več