Preskoči na glavno vsebino

Paolo Giordano, Samotnost praštevil

"Praštevila so deljiva samo z 1 in sama s sabo. Vsako od njih stoji na svojem mestu v neskončnem zaporedju naravnih števil, stisnjeno med dve števili kot vsa druga, a v primerjavi z njimi vendarle samo zase. To so nezaupljiva in samotna števila in zato so se Mattiu zdela čudovita. /.../ 
Na predavanjih v prvem letniku je Mattia izvedel, da je med praštevili nekaj še prav posebnih. Matematiki jim pravijo praštevilski dvojčki. To sta po dve praštevili, ki si stojita blizu oziroma sta si skoraj sosedni, med njima je vedno le po eno parno število, ki jima preprečuje, da bi se stikali. Takšna števila so na primer 11 in 13, 17 in 19 ali 41 in 43. Če človek potrpežljivo šteje naprej, odkrije, da se takšne dvojice polagoma redčijo. Srečuje vse bolj samotna praštevila, izgubljena v tihem ritmičnem svetu števil, in obide ga tesnoben občutek, da so bile dvojice, ki jih je srečal dotlej, zgolj naključje, in da je resnična usoda pravzaprav samota. /.../
Mattia je menil, da sta nekaj takega tudi on in Alice, sama in izgubljena praštevilska dvojčka, ki sta si blizu, vendar ne dovolj, da bi se res stikala."

Knjigo "Samotnost praštevil" Paola Giordana sem vzel v roke predvsem zato, ker sta se mi prikupila glavna lika. Prikupila ne zato, ker bi kako posebej izstopala s svojimi izvrstnimi lastnostmi, temveč ker sem se v njunem problemu čutil nekako soudeleženega. Kakor se verjetno čuti vsakdo, ko se zdi nerazumljen in sam. Praštevila so osamljena števila. Tako sta osamljena tudi Alice in Mattia, vsak zaradi svoje nezgode iz otroštva. V tej osamljenosti se eden drugemu približata, čutita, da je v njima nekaj posebnega, a ...

Ta knjiga je posebna. Verjetno marsikoga preseneti mestoma mračno, celo nerazumljivo vzdušje, a je dragocena predvsem zato, da smo sposobni vstopiti svet nekoga drugega, da vzamemo v roko njegov pogled na svet, da se mu približamo. S tem vendarle naredimo našo in njegovo samotnost drugačno: bolj polno, bolj upajočo.

Ta knjiga daje veliko razmisleka o stvareh, ki se skrivajo pod površjem človeka, ki jih ne razumemo, ki jih tolikokrat prezremo in o njih napačno sodimo. Daje mi priložnost, da o človeku kot takem razmišljam kot o posebnem vesolju, ki ima svoje zakonitosti, svoje dimenzije, ki so povsem drugačne od mojih, pa čeprav morda doživljava iste stvari. Lažje te razumem. Lažje te imam rad.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n