Paolo Giordano, Samotnost praštevil

"Praštevila so deljiva samo z 1 in sama s sabo. Vsako od njih stoji na svojem mestu v neskončnem zaporedju naravnih števil, stisnjeno med dve števili kot vsa druga, a v primerjavi z njimi vendarle samo zase. To so nezaupljiva in samotna števila in zato so se Mattiu zdela čudovita. /.../ 

Na predavanjih v prvem letniku je Mattia izvedel, da je med praštevili nekaj še prav posebnih. Matematiki jim pravijo praštevilski dvojčki. To sta po dve praštevili, ki si stojita blizu oziroma sta si skoraj sosedni, med njima je vedno le po eno parno število, ki jima preprečuje, da bi se stikali. Takšna števila so na primer 11 in 13, 17 in 19 ali 41 in 43. Če človek potrpežljivo šteje naprej, odkrije, da se takšne dvojice polagoma redčijo. Srečuje vse bolj samotna praštevila, izgubljena v tihem ritmičnem svetu števil, in obide ga tesnoben občutek, da so bile dvojice, ki jih je srečal dotlej, zgolj naključje, in da je resnična usoda pravzaprav samota. /.../

Mattia je menil, da sta nekaj takega tudi on in Alice, sama in izgubljena praštevilska dvojčka, ki sta si blizu, vendar ne dovolj, da bi se res stikala."

Knjigo "Samotnost praštevil" Paola Giordana sem vzel v roke predvsem zato, ker sta se mi prikupila glavna lika. Prikupila ne zato, ker bi kako posebej izstopala s svojimi izvrstnimi lastnostmi, temveč ker sem se v njunem problemu čutil nekako soudeleženega. Kakor se verjetno čuti vsakdo, ko se zdi nerazumljen in sam. Praštevila so osamljena števila. Tako sta osamljena tudi Alice in Mattia, vsak zaradi svoje nezgode iz otroštva. V tej osamljenosti se eden drugemu približata, čutita, da je v njima nekaj posebnega, a ...

Ta knjiga je posebna. Verjetno marsikoga preseneti mestoma mračno, celo nerazumljivo vzdušje, a je dragocena predvsem zato, da smo sposobni vstopiti svet nekoga drugega, da vzamemo v roko njegov pogled na svet, da se mu približamo. S tem vendarle naredimo našo in njegovo samotnost drugačno: bolj polno, bolj upajočo.

Ta knjiga daje veliko razmisleka o stvareh, ki se skrivajo pod površjem človeka, ki jih ne razumemo, ki jih tolikokrat prezremo in o njih napačno sodimo. Daje mi priložnost, da o človeku kot takem razmišljam kot o posebnem vesolju, ki ima svoje zakonitosti, svoje dimenzije, ki so povsem drugačne od mojih, pa čeprav morda doživljava iste stvari. Lažje te razumem. Lažje te imam rad.