Naša pot, naša realnost, naš blagoslov
Ko človek živi skupaj z drugimi po obljubi, v družini, to v njegovo življenje vedno nosi blagoslov. Daje mu veselja, daje mu moči, ga krepi in mu daje varnost in zavetje, smer in toplino, ki jo nese s seboj, ko mora v svet, v takšne in drugačne svetove svetlobe in teme. Zato, ker je družina zakladnica tolikih zakladov, v katero vsak prinaša svoje dragocenosti in jih deli z drugimi.
Družina, naša realnost.
V njej se pač ne moremo izogniti resničnosti, ki jo živi vsak človek, resničnosti, ki se lepi na nas, ko hodimo po svetu, in ki jo prinašamo ob vsakem povratku domov. Resničnosti, ki preverja naše družinske dragocenosti, in jih ali krade ali jim daje nov blesk. Vse je odvisno od tega, ali hodimo skupaj ali vsak zase. Če našo resničnost med svojimi domačimi preverjamo ali uveljavljamo.
Družina, naša pot.
Naša pot – hoditi skupaj. Samo skupaj bo naša družina zdržala naše resničnosti. Samo skupaj bo našla pot za vsakega posameznika. Samo skupaj bo preživel posameznik v njej. Samo, če bo skupaj: če bo v njej vsak s svojim časom, če bo v njej vsak v svojih vrednotah, če bo v njej vsak s svojimi lastnostmi. Skupaj bo samo, če bo zmogel v njej vsak živeti odpuščanje in spoštovanje, če se bo znal vsak z drugim veseliti in trpeti, če bo znal vsak drugega poslušati in mu dati svoj čas.
Drugače povedano: družina bo skupaj samo, če bo sredi nje Bog.
Naše družine brez Boga ne bodo preživele. Družina, ki se bo zbirala okrog Boga, bo vedela, kam iti, da je ne pobijejo Herodi naše sedanjosti. Bo vedela, s kakšnim orožjem naj se bori, na kateri stolp naj se zateče. Bo vedela, da je njena največja moč v tem, da je skupaj.
Ne pozabimo torej ob naših družinskih mizah pripraviti prostor Bogu. Če je prostor zanj, bo prostor za vsakega, kakršen je. Bo prostor tudi za naše upanje in prihodnost.
Komentarji
Objavite komentar