Se spomnite tistih nedavnih dni, ko ni nehalo deževati in smo pozabili, kakšno sploh je sonce? Koliko ljudi je bilo razočaranih. Koliko ljudi je bentilo nad tem. V zraku je bilo splošno nezadovoljstvo. Čeprav imamo vsi strehe, vsi tople peči. Vseeno. Manjkalo nam je sonce. Tudi brez njega bi se dalo živeti. In vendar nam je tako močno manjkalo.
Ste kdaj enako razočarani tudi ko kaj prosite Boga, pa niste uslišani?
Vedeli ste, da bo nekoč vendarle sonce. In vendar ste bili slabe volje. In vendar ste bili razočarani nad tem soncem, ki ga ni in ni hotelo biti izza oblakov.
Je bilo enako tudi z vašim čakanjem Boga in njegove pomoči?
Marsikdo je obupal nad njim. »Če bi me Bog slišal, bi mi pomagal. Če bi BIL Bog ...« Kot zaradi čakanja vremena, je mnogo ljudi malodušnih tudi zaradi Boga. Svoje negativne izkušnje tako radi prenašamo na Boga. Spomnimo se na prijatelja, ki nam je nekaj obljubil, pa je svojo obljubo prelomil. Pred očmi imamo toliko in toliko ločenih parov, na tisoče razočaranih žena in otrok. Zato si mislimo, da je to način našega življenja in da imajo samo redki izbranci ta privilegij, da so v vsem uslišani.
V resnici niso uslišani nič manj kot vi. In nič več kot vi. Samo v tem je razlika: ali vidite, da ste uslišani ali ne. Ali imate za uslišanje že to, da preneha deževati, ali čakate nebo brez oblaka.
Ste že opazili, da Bog vedno drži besedo? Morda se boste posmehnili in zavili z očmi. Verjetno je podobno storil Abraham. Starec, pa bo imel potomstva kot je zvezd na nebu?! Dajte no. Vsak pameten človek bi rekel, da je to sanjarija. Potegavščina. In vendar se je to izpolnilo ... Ne takoj, kot si želimo in hočemo ljudje. Pa vendar. Zgodilo se je. In z napovedjo Mesija, ki ga je do smrti čakal postarani Simeon. In z odrešenjem. In z Božjim korakom med nami. In še in še čem.
Se ti še vedno zdi, da je v tvojem življenju en sam dež? Misliš, da ne bo ponehalo? Bog drži besedo. Drži jo še ti. Zaupaj. Slejkoprej bo božič ... (če ga še ni bilo in je šel mimo tebe).
Ja, kako sem nesrečen. Nihče me ne mara... S takim gledanjem in razmišljanjem gre vse mimo nas, ker ne moremo nič videti kot le sive oblake, ki so na naših očeh in našem srcu.
OdgovoriIzbrišiDa imamo sive oblake v naših srcih in očeh, to je krivo žalostno življenje, to je krivo trpljenje,ki nas je doletelo, zato smo tudi nekateri nesrečni!!
OdgovoriIzbrišiTadeja iz Posočja
Že zračni pritisk vpliva na naše občutje. Lepo vreme nas naredi sprva zadovoljne in sproščene. Dolgotrajno lepo vreme pa sušo in strah pred slabim pridelkom in nevarnostjo neurij. Tako je tudi z sedanjo krizo, ki jo slišimo na vsakem koraku. V bistvu je kriza vrednot, ker smo postali individualisti. Solidarnost?!?
OdgovoriIzbrišiKakšna beseda je to! Je to mogoče beseda iz starih učbenikov iz komunizma.Abrahamu je Bog obljubil potomstvo, ker je veroval. Izraelci si pomagajo med sabo, kjerkoli na svetu so. Držijo in si pomagajo med sabo, ne glede na osebne prpire. Takšna skupnost v krizi zna preživeti. Prvi kristjani so si pomagali med sabo. Kaj pa mi! Vsak je v enem svojem namišljenem svetu. Ampak, ali se ni rodil Jezus, da nas bo rešil? Mora vstopiti v naša srca in nas preobraziti. pušča pa nam svobodno voljo za odločitev. Pa lepo se imej Marko. Veliko mi daš za razmišljanje. Lectia Divina zame.
Js ne bom dodajal in oddajal:D Sam opozorim da imaš vedno daljše pridige;)
OdgovoriIzbrišiVse dobro!
Vedno daljše? ... nič zato, so tudi vedno boljše :)
OdgovoriIzbrišiSej kšnkrat je bolj važna vsebina - pole se tud dolge pridige zdijo kratke!
OdgovoriIzbrišiZa žalostno in življenje in trpljenje pa smo največkrat krivi kar sami, ker se ne pustimo odrešiti. Res je, kar pravi Lojze, da nismo več skupnost, ampak le skupina individualistov in egoistov. In res je tudi, da moramo odpreti srca Božji milosti, da se v njih rodi Kristus. On je prišel, da naše stiske in težave, trpljenje in smrt deli z nami. "Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si Ti z menoj" (Ps 23,4). Kristus je edini pastir, ki je vedno z menoj, tudi ob smrti in stiski.
Za žalostno življenje in trpljenje imaš prav Andrej, da smo ljudje največkrat krivi sami, samo včasih nas doleti nekaj nepričakovanega, bolečega, kar za tisto nismo krivi mi sami. Mojo bolečino, stisko, trpljenje..., delim sama s seboj oz. s svojimi prijatelji, ti so vedno z menoj!!
OdgovoriIzbrišiSem vesel, da je tako, da nisi sama. Res je, da za tisto, kar nas doleti velikokrat nismo krivi sami, vendar je treba naučiti se odpuščati, da se lahko premaknemo naprej. S obtoževanjem drugih in samoobtoževanjem ne pridemo nikamor. Življenje je še pred nami, kolikor ga že je, in ga je treba izkoristiti in napolniti z ljubeznijo in upanjem.
OdgovoriIzbrišiJa Andrej, res je treba se naučiti odpuščati, da lahko gremo dalje in, da živimo, nekateri to znamo...,ampak nekateri ne znajo odpuščati,kljub prošnjam človeka, ne popustijo-imam tak primer trenutno - primer moje prijateljice!
OdgovoriIzbrišiTadeja iz Posočja!!