Preskoči na glavno vsebino

Začetek zgodbe

»Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina;« je tak: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!« (Mr 1,1.3)

Ne gre samo za začetek knjige. Gre za začetek drugačnega sveta. Za začetek novega človeka, človeka, ki mu nad glavo ne bo visel meč usode in ga ne bo preganjal strah. Da, gre za novo knjigo, neslišano pripoved: pripoved vstopa Boga v človeka.
Daljna pripoved je to, častitljive starosti. A nova, vsakič nova. Ker gre za pripoved, ki jo mora vsakdo nanovo napisati. Vsakdo, ki si želi živeti. Vsakdo, ki si želi smisla.

Vsakdo jo mora nanovo doživeti, nanovo okusiti. Vključno z začetkom. Začne pa se takole: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!« Najprej je treba pripraviti Bogu prostor, pot, po kateri bo vstopil v njegovo življenje. Res, Boga si je treba želeti, da lahko začne v nas isto zgodbo, že tolikokrat ponovljeno, a vsakič edinstveno. Zgodbo Boga v človeku.

Bog potrebuje prostor v tej zgodbi. Potrebuje pot, da pride vanjo. In to ni mogoče drugače, kot po naslednjem prostorskem planu: »Vsaka dolina naj se dvigne in vsak hrib in grič naj se poniža. Kar je vijugasto, naj bo ravno, in grebeni naj bodo ravnina.« (Iz 40,4) Najprej je potrebno pot počistiti. Stran z navlako varljivih sreč, čarobnih uspehov na račun drugih ljudi! Človek se mora srečati s svojimi dolinami in hribi, se spoznati in jih prilagoditi: da se v človeka da stopiti, mora pospraviti svoje manjvrednostne in večvrednostne poteze. Mora postati to, kar je bil na začetku. Na začetku Božje zgodbe v zgodbi človeka.

Da, vse to se je že zgodilo. Te zgodbe se je treba samo spomniti. Spomniti ob tolikih podobnežih Janeza Krstnika, ki vpijejo v naše življenje, da je treba nekaj spremeniti. Da v tebi ni več prostora ne zate ne za drugega ne za Boga.

To je začetek zgodbe. Božje zgodbe v človeku. Zgodbe, sveže kot jutro. Prav take, kot jo potrebuje svet. Ne moreš manjkati v njej.
Oznake:

Komentarji

  1. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)7. 12. 08, 08:51

    Mi je prišlo na misel, kako pridejo do misijonarja na Madagaskarju in rečejo, da bi radi molili. S tem se začenja tam ustanovitev kake podružnice, do katere je seveda še določena pot, pa vendar jo je nekje treba začeti. Gospod potrebuje prostor, da vstopi, potrebuje, da se spreobrnemo. Sami se ne moremo odrešiti, niti razsvetliti. On to lahko naredi v nas!

    OdgovoriIzbriši
  2. Lojze Potočnik7. 12. 08, 21:19

    Lepo si napisal Marko. Ravno danes sem imel Uvod v mašo na ta evangelij. Vsak kristjan si mora v tem času adventa pustiti v sebi prostor, da vanj pride Gospod. Izravnati mora poti, da lahko neovirano pride vanj spreobrnjenje in duhovna odprtost.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več