Preskoči na glavno vsebino

Zvezda

Včasih je težko prebirati prve strani Svetega pisma. Kot bi bral kako nočno moro, kriminalko, ki se šokantno razreši. Še bolj zato, ker se v teh straneh vedno znova najdemo, v tolikih in tolikih padcih slehernega dne, ki jih opravimo na poti do drugega. Da, ni trpljenje to, da se moramo truditi, ampak da smo tudi v svojem trudu lahko tudi poraženi. Vedno na istem koraku: ko v hrepenenju, prizadevanju, delovanju pozabimo na drugega.

Prve strani Svetega pisma so zato za marsikoga zelo črne. Črne kot noč, ki se je spustila na človekov um, na njegove odločitve. Lahko nas spravijo v obup, češ: saj nikdar ne bo nič iz nas.

Vedeli ste, da pride tu na vrsto nek »ampak«. Vedno je »ampak«, vedno je zvezda v tej noči. Ta zvezda je današnji dogodek. Ta zvezda je Marija.

Tisti dogodek nekega navadnega nazareškega dne je naredil posebno stvar. Očistil je naše odločitve. Skozi strah in obup je prodrl, skozi človekovo nemoč in nemgočost situacije, v katero je sam zabredel. Njena privolitev v noči razumevanja je prinesla luč. Iz enega samega razloga: ker je imela pred očmi toliko in toliko rok in otrok.

Marijin »da« je tako podoben tistemu, ki so ga izrekli naši starši, da smo lahko mi danes tu. Če ne drug, je »da« vaših staršev isto zagotovilo, ki ga je dal Marijin »da«: Bog je zvest. Bog mi daje priložnost. Bog me ima rad. Dokaz za to je naše življenje. Življenje, ki se nam tolikokrat zdi tako težko in temno, tako nevarno, tako brez pomena, nad njim pa svetla zvezda, ki mi daje pogum: beseda matere, ki se je odločila zame.

Zaradi ljubezni me ni ničesar strah.

Komentarji

  1. Tako kot je Marija sprejela svoj DA, so tudi naše matere sprejele svoj DA življenju, ki so ga nosile pod srcem. Še ko smo bili v materinem telesu nas so prehranjevale in mislile na nas. Vesele so bile našega prihoda v zunanji svet. Glejmo na svet skozi oči ljubezni, ki nas vodi naprej. Lepe misli so Marko.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, Gospod je z Marijo prekinil tisto črno tradicijo... Izbral jo je že v začetku in jo obvaroval vsakega madeža. Dal jo je v čudovito okolje družine, kjer jo je obdajala ljubezen.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n