Preskoči na glavno vsebino

Četrta noč: še vedno potrpljenje

Zakaj noč, ki se dogaja človeku, ne preneha takoj, ko si zaželimo luči?
Menda zato, ker mora človek najprej dozoreti za luč. Zori pa skozi temo.
Noč sama je sinonim za po-trpljenje, ker v sebi nujno zadržuje nekaj, kar je človeku tako dragocenega. Trpljenje. Trpljenje ga - čeprav zveni še tako nenavadno - pravzaprav usposobi za življenje. Kdor začne trpeti, se spomni, da živi. Odpira ga življenju. Če pa ga odpira življenju, potem ga rešuje.
Da, noč usposobi človeka, da si želi jutra. Razen če ...
... je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. (Jn 3,19-20)

Razen če človek jutra ne pogreša. Če ga pa ne pogreša, ne trpi. Kdor trpi, je že pripravljen, da bo rešen. Saj se skozi temo trpljenja še vedno suka vsaj vonj po luči, če že ne iskra.

Na tej gori bo pretrgal zagrinjalo, ki zagrinja vsa ljudstva, in pokrivalo, ki pokriva vse narode: za vselej bo uničil smrt.
Gospod BOG bo obrisal solze z vseh obrazov in z vse zemlje bo odstranil sramoto svojega ljudstva, kajti GOSPOD je govoril. (Iz 25,7-8)

Res, na vencu gori samo ena sveča. Čeprav bi radi, da bi gorele vse štiri. A človek potrebuje najprej samo eno svečo, čisto majceno svečko, da ve, kam osrediniti svoj pogled. Da počasi, počasi začne spoznavati, da so okoli njega obrazi. Obrazi, ki jih ni videl, ki jih ni razumel. Da vidimo obraze, je treba veliko časa. Veliko (po)trpljenja. Morda nas na koncu čaka vznemirljivo odkritje, ki smo ga tolikokrat v temi zahtevali, moledovali zanj.

Tisti dan bodo rekli: Glejte, to je naš Bog, čakali smo ga in nas je odrešil. To je GOSPOD, ki smo ga čakali, radujmo in veselimo se, da nas je odrešil. (Iz 25,9)

Da, prva sveča. To je potrpljenje.

Komentarji

  1. Najbrž zato, ker ne znamo trpeti, ne znamo niti potrpeti. Ker ne verujemo in ne upamo, čeprav bi to morali početi, saj imamo v sebi položene temelje obojega. Globoko v sebi imamo to vero in to upanje, da se je Bog učlovečil, da je trpel, umrl, a tudi vstal od mrtvih... Duh nam govori o tem! Da bi ga pa slišali, se moramo umiriti, se najti, iti iz sebe in ga prositi... Za vse to pa bo treba še mnogo trpeti in potrpeti.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ola

    andrej,če ti ne znaš potrpet ni nujno,da ne znamo vsi.
    mare zeloo lepo napisano

    bye

    OdgovoriIzbriši
  3. Iz mojega komentarja je jasno razvidno, da znam tudi potrpeti, pa tudi trpeti. Šlo je za malo širše razmišljanje, ki mi ga je odprla objava. Če pa ti da misliti, pomeni, da je dobra.

    Večina človeštva je žal postala taka, ker pa se imam za del človeštva, sem uporabil prvo osebo množine.

    Pa brez zamere!

    OdgovoriIzbriši
  4. Prva sveča na adventnem vencu ima velika pričakovanja. Po drugem tednu pa dobimov potrpljenju že dve sveči. Tako je vse do Božiča, ko so vse štiri. Ta majhna luč nas vodi skozi temo naše duhovne priprave na rojstvo Odrešenika. Na ponovno rojstvo se moramo ta čas tudi sami duhovno pripravljati. Bolj, ko smo bliže Božiču, več svetlobe že imamo.Tako je tudi, ko se vozimo skozi predor. Proti koncu je že vse več svetlobe. Žalostno je pa to, da smo Evropejci tako ignorantski do ostalega sveta. Samo poglejmo izdelke, ki jih kupujemo sedaj za darila. Mar ne veste, da jih prav po suženjsko delajo v tretjem svetu. In kaj naredimo za to! NIČ
    S tem pokažemo, da smo globalni praznoverci in ne znamo pokazati krščanstva javnosti.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj