Preskoči na glavno vsebino

Četrta noč: še vedno potrpljenje

Zakaj noč, ki se dogaja človeku, ne preneha takoj, ko si zaželimo luči?
Menda zato, ker mora človek najprej dozoreti za luč. Zori pa skozi temo.
Noč sama je sinonim za po-trpljenje, ker v sebi nujno zadržuje nekaj, kar je človeku tako dragocenega. Trpljenje. Trpljenje ga - čeprav zveni še tako nenavadno - pravzaprav usposobi za življenje. Kdor začne trpeti, se spomni, da živi. Odpira ga življenju. Če pa ga odpira življenju, potem ga rešuje.
Da, noč usposobi človeka, da si želi jutra. Razen če ...
... je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. (Jn 3,19-20)

Razen če človek jutra ne pogreša. Če ga pa ne pogreša, ne trpi. Kdor trpi, je že pripravljen, da bo rešen. Saj se skozi temo trpljenja še vedno suka vsaj vonj po luči, če že ne iskra.

Na tej gori bo pretrgal zagrinjalo, ki zagrinja vsa ljudstva, in pokrivalo, ki pokriva vse narode: za vselej bo uničil smrt.
Gospod BOG bo obrisal solze z vseh obrazov in z vse zemlje bo odstranil sramoto svojega ljudstva, kajti GOSPOD je govoril. (Iz 25,7-8)

Res, na vencu gori samo ena sveča. Čeprav bi radi, da bi gorele vse štiri. A človek potrebuje najprej samo eno svečo, čisto majceno svečko, da ve, kam osrediniti svoj pogled. Da počasi, počasi začne spoznavati, da so okoli njega obrazi. Obrazi, ki jih ni videl, ki jih ni razumel. Da vidimo obraze, je treba veliko časa. Veliko (po)trpljenja. Morda nas na koncu čaka vznemirljivo odkritje, ki smo ga tolikokrat v temi zahtevali, moledovali zanj.

Tisti dan bodo rekli: Glejte, to je naš Bog, čakali smo ga in nas je odrešil. To je GOSPOD, ki smo ga čakali, radujmo in veselimo se, da nas je odrešil. (Iz 25,9)

Da, prva sveča. To je potrpljenje.

Komentarji

  1. Najbrž zato, ker ne znamo trpeti, ne znamo niti potrpeti. Ker ne verujemo in ne upamo, čeprav bi to morali početi, saj imamo v sebi položene temelje obojega. Globoko v sebi imamo to vero in to upanje, da se je Bog učlovečil, da je trpel, umrl, a tudi vstal od mrtvih... Duh nam govori o tem! Da bi ga pa slišali, se moramo umiriti, se najti, iti iz sebe in ga prositi... Za vse to pa bo treba še mnogo trpeti in potrpeti.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ola

    andrej,če ti ne znaš potrpet ni nujno,da ne znamo vsi.
    mare zeloo lepo napisano

    bye

    OdgovoriIzbriši
  3. Iz mojega komentarja je jasno razvidno, da znam tudi potrpeti, pa tudi trpeti. Šlo je za malo širše razmišljanje, ki mi ga je odprla objava. Če pa ti da misliti, pomeni, da je dobra.

    Večina človeštva je žal postala taka, ker pa se imam za del človeštva, sem uporabil prvo osebo množine.

    Pa brez zamere!

    OdgovoriIzbriši
  4. Prva sveča na adventnem vencu ima velika pričakovanja. Po drugem tednu pa dobimov potrpljenju že dve sveči. Tako je vse do Božiča, ko so vse štiri. Ta majhna luč nas vodi skozi temo naše duhovne priprave na rojstvo Odrešenika. Na ponovno rojstvo se moramo ta čas tudi sami duhovno pripravljati. Bolj, ko smo bliže Božiču, več svetlobe že imamo.Tako je tudi, ko se vozimo skozi predor. Proti koncu je že vse več svetlobe. Žalostno je pa to, da smo Evropejci tako ignorantski do ostalega sveta. Samo poglejmo izdelke, ki jih kupujemo sedaj za darila. Mar ne veste, da jih prav po suženjsko delajo v tretjem svetu. In kaj naredimo za to! NIČ
    S tem pokažemo, da smo globalni praznoverci in ne znamo pokazati krščanstva javnosti.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.