Preskoči na glavno vsebino

Javnomnenjska raziskava

Kdo neki je ta »Janez Krstnik«? Javnomnenjski raziskavi o njegovi vlogi – kar se je šepetalo med ljudmi – so upravljavci mnenja hoteli dati težo: za vsako ceno se je treba preriniti do resnice! Z enim samim vprašanjem: »Kdo si ti?« Med ljudstvom se je izoblikovalo troje možnosti, in sicer, da je Janez Krstnik:
a) Mesija, odrešenik, (tisti, ki smo dolgo čakali in ki bo z močjo in oblastjo odrešil Izraela izpod sužnosti okupatorja);
b) Elija, največji med preroki, nekdo zares pomemben;
c) Čisto navaden prerok, kakor toliko drugih samooklicanih prerokov tistega časa, se pravi nekdo, ki hoče vzbujati pozornost.

Glede na ljudski glas so ga imeli zelo radi. Vzljubili so ga. Kaj bi človek storil drugega, kot da bi jim prijazno ustregel? Rekel bi, da je Mesija. In po rokah bi ga nosili, vzklikali bi nad njim, ga poveličevali na tak in drugačen način. Z njim bi počeli vse, kar človeku tako zelo ugaja. Bil bi popularen.

Koliko je v vašem življenju vredna resnica?

Kolikokrat se ljudem pokažete taki, kakršni ste, brez olepšav?

Je že tako, da se človek vedno trudi, da bi imeli o njem dobro mnenje. Vse njegovo delovanje in odločanje je tolikokrat pogojeno z eno samo stvarjo: kaj bodo rekli drugi? Drugače rečeno: v ugajanju. Tako radi ga imamo. Pa je v njem velika past: da v njem postajamo nekdo ali nekaj drugega, samo to ne, kar smo v resnici. In se toliko ubadamo s svojo podobo, da na koncu resnično ostane samo še JAZ, nihče drug. Jaz, ki ni več jaz. Ker jaz ne obstaja sam, ampak vedno z DRUGIM.

Nekaj velikega je bilo v Janezu. Nekaj velikega, da je lahko rekel: »Nisem tisti, za katerega me imate.« Nekaj, kar je v njem ubilo skušnjavo, da bi drugim ugajal. Nekaj, da mu ni spodletelo, ko mu je bilo ugodje, slava, oblast, zvezdništvo ponujeno na dosegu roke. Nekaj velikega, res. Zavedanje lastne resnice – majhnosti. Da je postal ubog, kakor tisti, ki ga je napovedoval.

Komentarji

  1. Ha, ha, ta raziskava... dobro si to pogruntal. Me zanima, kaj bi odgovorili mi na tako vprašanje, saj ni treba, da smo slavni. Slavni so že itak odtujeni sami sebi. Najbrž nam manjka te ponižnosti, manjka pa nam tudi nekoliko te zdrave 'grobosti', ki jo je imel Janez. Smo samo to, kar drugi hočejo, da smo, le mi sami ne.

    Zares, vse to potrebujemo, če želimo dočakati Odrešenika.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n