Sveta noč

Sveta noč ... blažena noč ...

Neka mati in oče ne spita, četudi je polnoč. Njunega sina še ni domov. Čez uro bosta izvedela, da ne bo prišel. Da je njegova luč ugasnila. Svet se jima bo podrl.

Sveta noč ... blažena noč ...

Nekdo bo spet sam. Nekdo star, ki se bo zamislil v brado, in mladec, okoli katerega se bo gnetla množica. Samo misel, da ni nikomur potreben, jima bo za družbo.

Sveta noč ... blažena noč ...

Tam, zunaj bara se bo nekdo usedel na tla, in premišljeval, zakaj ga je pustila punca, zakaj je spet pogrnil na izpitu in zakaj je ta noč tako sveta, kaj je svetega v njej? Prepevanje pesmi? Obložene mize? Jaslice z drevescem? Hiša z vonjem po kadilu? Ali sladko občutje polnočnice?

Sveta noč ... blažena noč ...

Ganljiva pesem. Vzdigne nam srce, prebudi nam čustva. Ne samo zaradi spominov na otroštvo. Ne. Ganljiv je tudi praznik sam. Pa ne zaradi okrasja, luči, jaslic in vsega, kar je božič pridobil v letih zgodovine. Tisto, kar človeka danes resnično gane da dna srca, ni nič od tega, marveč tisto, kar ga je ganilo takrat, ko se je božič prvič zgodil: »In Beseda je meso postala in se naselila med nami.« (Jn 1,14)

Ne čutite nič svetega, nič ganljivega?

Naj vas spomnim. Za to gre, da je Bog postal človek. Največji je postal najmanjši. Najmogočnejši najbolj nebogljen. Najbogatejši najrevnejši. Za to gre: da postaneš nekomu podoben, da postaneš kot on, in s tem sprejmeš nase vse dobro in vse slabosti tega človeka – samo zato, da bi mu bil blizu. Da bi bil čisto poleg njega, vedno in povsod. Tako nizko ali tako visoko, kot je on. Da ne bi bil nikdar, nikdar sam.

Sveta noč ... blažena noč ...

Ta noč je res sveta. Ker se dotika vsega, kar je človeku svetega. Ker vstopa v njegove rane in radosti in mu tiho pravi, da je v vsem – tudi v gnoju, smradu, zavrženosti, nezaželenosti, strahu, negotovosti, revščini in osamljenosti – človeku Bog blizu. Saj se je tam rodil. Nocoj. To ni obljuba. To je dejstvo. Otipljivo, resnično dejstvo. Naj vam to dejstvo srca napolni z veseljem!

Komentarji

  1. Sveta noč, blažena noč sedaj odmeva. Nebeški Oče se nam je učlovečil in postal človek. Vidimo ga kot nebogljeno dete, ki nam steguje ročice in želi, da ga objamemo. Tudi mi si želimo dotika in ljubezni, kot si ga želi to dete. V sedanjem času ravno tega primanjkuje, ljubezni do drugega in ali se znamo približati in prisluhniti modernemu človeku, ki je v stiski. Do nedavnega, ideali iz Amerike - komercializiran Božič se sesuvajo v prah. Mislimo, da smo sami na svetu, ker smo postali individualisti. Ne vemo, pa da nas nekdo ljubi v podobi deteta. Lep in blagoslovljen Božič.

    OdgovoriIzbriši
  2. Zelo dobro. Posvetil si se prav določenim očitkom Božjemu usmiljenju in dobroti, ki pa z božičem že dobivata pravi obris. Emanuel tako z nami deli vse trenutke življenja, tako vesele kakor žalostne... Ali se pa mi po njem zgledujemo? Na vse žalostne in osamljene ponavadi pozabljamo, tudi na to noč in ta dan, ko bi se nanje veljalo spomniti v molitvi. Vesel sem, da je vsaj pri maši ena od prošenj posvečena tem ljudem.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar