Preskoči na glavno vsebino

Vremenska napoved


Se spomnite tistih nedavnih dni, ko ni nehalo deževati in smo pozabili, kakšno sploh je sonce? Koliko ljudi je bilo razočaranih. Koliko ljudi je bentilo nad tem. V zraku je bilo splošno nezadovoljstvo. Čeprav imamo vsi strehe, vsi tople peči. Vseeno. Manjkalo nam je sonce. Tudi brez njega bi se dalo živeti. In vendar nam je tako močno manjkalo.

Ste kdaj enako razočarani tudi ko kaj prosite Boga, pa niste uslišani?
Vedeli ste, da bo nekoč vendarle sonce. In vendar ste bili slabe volje. In vendar ste bili razočarani nad tem soncem, ki ga ni in ni hotelo biti izza oblakov.

Je bilo enako tudi z vašim čakanjem Boga in njegove pomoči?

Marsikdo je obupal nad njim. »Če bi me Bog slišal, bi mi pomagal. Če bi BIL Bog ...« Kot zaradi čakanja vremena, je mnogo ljudi malodušnih tudi zaradi Boga. Svoje negativne izkušnje tako radi prenašamo na Boga. Spomnimo se na prijatelja, ki nam je nekaj obljubil, pa je svojo obljubo prelomil. Pred očmi imamo toliko in toliko ločenih parov, na tisoče razočaranih žena in otrok. Zato si mislimo, da je to način našega življenja in da imajo samo redki izbranci ta privilegij, da so v vsem uslišani.

V resnici niso uslišani nič manj kot vi. In nič več kot vi. Samo v tem je razlika: ali vidite, da ste uslišani ali ne. Ali imate za uslišanje že to, da preneha deževati, ali čakate nebo brez oblaka.

Ste že opazili, da Bog vedno drži besedo? Morda se boste posmehnili in zavili z očmi. Verjetno je podobno storil Abraham. Starec, pa bo imel potomstva kot je zvezd na nebu?! Dajte no. Vsak pameten človek bi rekel, da je to sanjarija. Potegavščina. In vendar se je to izpolnilo ... Ne takoj, kot si želimo in hočemo ljudje. Pa vendar. Zgodilo se je. In z napovedjo Mesija, ki ga je do smrti čakal postarani Simeon. In z odrešenjem. In z Božjim korakom med nami. In še in še čem.

Se ti še vedno zdi, da je v tvojem življenju en sam dež? Misliš, da ne bo ponehalo? Bog drži besedo. Drži jo še ti. Zaupaj. Slejkoprej bo božič ... (če ga še ni bilo in je šel mimo tebe).

Komentarji

  1. Ja, kako sem nesrečen. Nihče me ne mara... S takim gledanjem in razmišljanjem gre vse mimo nas, ker ne moremo nič videti kot le sive oblake, ki so na naših očeh in našem srcu.

    OdgovoriIzbriši
  2. Da imamo sive oblake v naših srcih in očeh, to je krivo žalostno življenje, to je krivo trpljenje,ki nas je doletelo, zato smo tudi nekateri nesrečni!!

    Tadeja iz Posočja

    OdgovoriIzbriši
  3. Že zračni pritisk vpliva na naše občutje. Lepo vreme nas naredi sprva zadovoljne in sproščene. Dolgotrajno lepo vreme pa sušo in strah pred slabim pridelkom in nevarnostjo neurij. Tako je tudi z sedanjo krizo, ki jo slišimo na vsakem koraku. V bistvu je kriza vrednot, ker smo postali individualisti. Solidarnost?!?
    Kakšna beseda je to! Je to mogoče beseda iz starih učbenikov iz komunizma.Abrahamu je Bog obljubil potomstvo, ker je veroval. Izraelci si pomagajo med sabo, kjerkoli na svetu so. Držijo in si pomagajo med sabo, ne glede na osebne prpire. Takšna skupnost v krizi zna preživeti. Prvi kristjani so si pomagali med sabo. Kaj pa mi! Vsak je v enem svojem namišljenem svetu. Ampak, ali se ni rodil Jezus, da nas bo rešil? Mora vstopiti v naša srca in nas preobraziti. pušča pa nam svobodno voljo za odločitev. Pa lepo se imej Marko. Veliko mi daš za razmišljanje. Lectia Divina zame.

    OdgovoriIzbriši
  4. Js ne bom dodajal in oddajal:D Sam opozorim da imaš vedno daljše pridige;)

    Vse dobro!

    OdgovoriIzbriši
  5. Vedno daljše? ... nič zato, so tudi vedno boljše :)

    OdgovoriIzbriši
  6. Sej kšnkrat je bolj važna vsebina - pole se tud dolge pridige zdijo kratke!

    Za žalostno in življenje in trpljenje pa smo največkrat krivi kar sami, ker se ne pustimo odrešiti. Res je, kar pravi Lojze, da nismo več skupnost, ampak le skupina individualistov in egoistov. In res je tudi, da moramo odpreti srca Božji milosti, da se v njih rodi Kristus. On je prišel, da naše stiske in težave, trpljenje in smrt deli z nami. "Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si Ti z menoj" (Ps 23,4). Kristus je edini pastir, ki je vedno z menoj, tudi ob smrti in stiski.

    OdgovoriIzbriši
  7. Za žalostno življenje in trpljenje imaš prav Andrej, da smo ljudje največkrat krivi sami, samo včasih nas doleti nekaj nepričakovanega, bolečega, kar za tisto nismo krivi mi sami. Mojo bolečino, stisko, trpljenje..., delim sama s seboj oz. s svojimi prijatelji, ti so vedno z menoj!!

    OdgovoriIzbriši
  8. Sem vesel, da je tako, da nisi sama. Res je, da za tisto, kar nas doleti velikokrat nismo krivi sami, vendar je treba naučiti se odpuščati, da se lahko premaknemo naprej. S obtoževanjem drugih in samoobtoževanjem ne pridemo nikamor. Življenje je še pred nami, kolikor ga že je, in ga je treba izkoristiti in napolniti z ljubeznijo in upanjem.

    OdgovoriIzbriši
  9. Ja Andrej, res je treba se naučiti odpuščati, da lahko gremo dalje in, da živimo, nekateri to znamo...,ampak nekateri ne znajo odpuščati,kljub prošnjam človeka, ne popustijo-imam tak primer trenutno - primer moje prijateljice!

    Tadeja iz Posočja!!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n