Preskoči na glavno vsebino

Tretja luč: Korenina

O korenina Jesejeva, ki si v znamenje ljudstvom in bodo pred teboj umolknili kralji in te narodi molili: pridi in nas reši, nikar več ne odlašaj.

H koreninam se je treba vrniti, ko je vse zavoženo. Tudi že prej. A še posebno takrat. Rojstni dnevi, obletnice poroke, posvečenja, prazniki ... Nek poseben žar je v ljudeh, ko se vračajo h koreninam - tiha spoštljivost, malodane priklanjanje v drži in izboru besed.

Prav je tako. Človek, ki pozabi korenine, je človek, ki ga lahko iz zemlje izruje že blaga sapa, da ne govorimo o viharju. Človek brez korenin je človek brez življenja. Človek, neprimeren za naš čas, ko je treba vedeti, zakaj živiš in k čemu si namenjen. Ko se moraš trdno držati svoje zemlje, da te ne presajajo kot paradižnikovo palico zdaj v to, zdaj v drugo gredico. Paradižnikova palica nima vrednosti. Samo ugaja. Prodaja se. Na koncu, ko se obrabi in je stara, jo vržejo proč. Pod neugnano mladiko, ki je nihče ni maral, saj se ni pustila izruti.

Konzervatizem ni nujno slaba stvar. Če "konzerviraš" dragoceno vsebino. Ta se ne pokvari. In ko se skozi množico let do nje prebijajo kralji in siromaki, pred njo vsakokrat umolknejo. Toliko jim ima povedati življenje v njej. Življenje, ki ga je shranila modrost.

Komentarji

  1. Korenine so tisti "organ", ki črpajo minerale iz zemlje in dajejo življenje.

    Vesel sem tega razmišljanja, ki iz "konzervativnih" okvirov ponuja sveže možnosti - sveže za naš čas, ki tako divje hiti in pozablja na preteklost. Pa v hitrosti ni nič slabega: slaba je amnezija nad preteklostjo.

    OdgovoriIzbriši
  2. Korenine so tista vrednota iz katere črpamo za sedanjost in prihodnost. Včeraj sem se pogovarjal z zakonskim parom iz Idrije v Žireh. Pogovor je nanesel na obisk sorodnikov, kjer sta živela kot mlada zaljubljenca. Sedanja kriza vse bolj kliče po vrnitvi h koreninam in pravim življenskim vrednotam. Skupaj smo ugotovili, da imamo vsi vrednote postavljene na glavo. ta vrnitev h koreninam, ni konzervativizem ali nostalgija. Je način, da občudujemo to večnost dlje časa. Ohranjati to čistost v tem globalnem svetu, ko je nenormalno normalno. Potem je ta konzervativnost, biti na površju tega razburkanega sveta.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j