Preskoči na glavno vsebino

Izzivanje

Pojdite nazaj. Ali naprej.

Se prepoznate v nazareškem dogodku? V Mariji? Ne?

Kaj pa, če se spomnite načrtov, ki so vam propadli, ker je prišlo vmes nekaj nepredvidljivega? Če se spomnite bolezni v vaši ali kateri drugi družini, ki je popolnoma spremenila njihovo življenje? Če se spomnite na trenutke, ki so vam spremenili tok bivanja?

Se prepoznate?

Verjetno se. Mnogo od nas se prepozna v tistem mirnem življenju, v katerega je kot blisk šinila novost. Nepredstavljivo velika novost. Najprej nas je – kot Marijo – popadel strah. »Kaj je to? Zakaj se mi to dogaja? Zakaj prav meni? Kaj želiš od mene, Bog? Me izzivaš?«

Da, izzval vas je. Hotel vam je spremeniti življenje, vas postaviti na drugo pot. Zakaj? Iz sovraštva? Iz ljubezni? Težko rečem. Težko, ker sem samo človek in ne razumem. Ne razumem trpljenja, ne razumem Božjih posegov, ne razumem, ali so zame dobri ali slabi. Samo bojim se. Ker Bog zahteva, da grem na pot, ki je ne poznam, da se lotim stvari, ki je ne znam, da naredim nekaj, kar ne bi nikoli.

Da napredujem.

»Toda kako, Gospod? Saj ne znam. Saj ne zmorem. Kdo sem jaz? Spremeniti se je nemogoče. Kako me bodo sprejeli? Kako bom jaz to sprejel? Kako naj vem, da je to res? Kako naj vem, da je to prav, ko pa vse govori nasprotno temu?«
Strah kar ne popusti. Ima nas vkleščene globoko, globoko. Bojimo se ran. Bojimo se slabotnosti. Bojimo se napake.

Toda: ali more On storiti napačno?

Pojdite nazaj. Ali naprej. Uvideli, spoznali boste resnico. »Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.« (Lk 1,36-37) Mariji je bilo to dovolj. Pa tebi? Še vedno dvomiš?
Oznake:

Komentarji

  1. Anonimni21. 12. 08, 17:47

    Waw, super kot nalašč napisano za naju. Hvala Marko!

    OdgovoriIzbriši
  2. Lojze Potočnik21. 12. 08, 19:55

    Se je že zgodilo, da sem šel na pot življenja, ne da bi to načrtoval. Spraševal sem se? Zakaj ravno mene to prizadene? Nič. Bog molči in pričakuje moj odziv.
    Sedaj vidim, da me je Bog pripravil na to, da drugim kažem pot luči in upanja. Vrednote iz preteklosti sem postavil na glavo. Sedaj je na prvem mestu ljubezen in služenje. Pa tako preprosto, da sem to dolgo odganjal stran. Imeti odprto srce in osrečiti Boga.
    Ko so se mi vrata zaprla, kjer sem hotel po svoji volji napredovati. Sem padel v temo in razmišljanje. Ni si me pustil Bog pri miru. Dal si mi priložnosti Bog, odprl si mi mnogo več vrat skozi katera stopam. Gledati na drugega skozi oči ljubezni in odpuščanja. Takšne čudeže delaš v meni Bog. Sedaj vem, da si mi blizu Bog in me varuješ. Lep je ta občutek.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več