Moj veliki brat

Morebiti se je začelo tako: ljudstvo je bilo nezadovoljno. Hotelo je imeti kaj več od življenja, recimo temu višji standard (početi kaj življenjsko nenujnega). Imenitniki so se domislili: naredimo areno, na sredo postavimo par ničvrednih (ali škodljivih) ljudi, spustimo mednje zveri in glejmo.

Publika je obnorela! Mlado in staro, profano in pobožno je drlo na ta milostni kraj in uživalo, nadvse uživalo. Ljudstvo je bilo spet srečno, oblast pa se je na prefinjen način znebila krščanske golazni, ki je podpihovala in vznemirjala ljudstvo brez možganov.

Tako so se rodili resničnostni šovi.

Nič novega torej. »Big brother«, pionir njihove vrste, je moderna arena z ljudmi in zvermi. Sprva se vse zdi kruto. Kdo bi spustil zveri med ljudi. Saj nikomur ne privoščimo mučenja. A s temi nesmiselnimi ugovori se mučimo le v začetku. Slaba vest pod pritiskom zanimivosti in užitka kaj kmalu potihne. Počasi se nam zdi zabavno gledati boj z zvermi. Postane nam ljubko, kako špricne kri iz aorte. Potem že čakamo, kdaj bodo pridušeno popokala rebra. Prav kmalu si že sami želimo zasaditi zobe v igralce. Nestrpni postajamo ... »Jaz bi jim pokazal, tej golazni ...«

To ni oddaljena stvar. Še malo resneje je postalo. Zdaj se javljajo prostovoljci, da bi jih spustili v areno. Tudi zveri ni več. Zdaj smo zveri gledalci, ki se naslajamo nad dogajanjem v areni. In obračamo palec, zdaj navzgor zdaj navzdol. Kdo si več upa? Kdo si upa prestopiti mejo spodobnosti in okusa? Kdo si upa s kom v posteljo? Kdaj bo kdo koga pretepel? Poglejte se v ogledalo, če so se vam med zanimivim dogajanjem v hiši Big brother podaljšali zobje.

Naši otroci so seveda z nami. Naj se imajo lepo. Naj se učijo. Morda pa jih bomo kdaj s ponosom gledali v areni in z navdušenjem pokazali: »Glejte, ta, ki si upa gol plesati po hiši, ta je pa naš!«

Ne vem, kdo se mi bolj smili. Izbiram med ljudmi, ki so v tisti najbolj opazovani hiši v Sloveniji, ker ravnajo z njimi slabše kot z živalmi (in ker si tega sami celo želijo), med nami, ki jih gledamo in med našimi otroki, ker rasejo v času brez mej (takih in drugačnih) ... In se ne morem odločiti ...