Preskoči na glavno vsebino

Kdor vesele pesmi poje


Dolgo sem premišljeval, kaj bi bilo na pastirju tako dobrega, da bi ga ovca poslušala, kaj bi jo prepričalo. Dokler nisem včeraj v oglejski baziliki prišel do podobe dobrega pastirja v tlaku. Zanimivo. Tale oglejski pastir je v vsem enak, a za razliko od podob, ki smo si jih ustvarili ob otroških Svetih pismih nima palice. Pastir brez palice? Sprva se nam zdi čudno. Toda spomnite se: kaj nam pride na misel, ko zagledamo nekoga s palico? Kdor ima palico, me lahko tepe. Tako se bojimo tistega, ki nosi palico.

Tale oglejski pastir pa ne nosi palice, da bi nas tepel z njo. Ne, ta pastir nosi s seboj piščal. Kdor pa nosi piščal, nosi s seboj pesem.

Pesem pa je človeku tako potrebna kot voda in hrana. Pesem pomeni veselje. Ker veselje v človekovo življenje prinaša moč, vztrajnost, pogum. Prinaša vse, kar je potrebno za rast.

Katerega pastirja torej ovca posluša? Tistega, ki nosi pesem. Ki nosi veselje. Ki nosi upanje. In samo za trenutek se spomnimo na podobo pastirja: ali ni to tisti, ki nosi veselje v družbo, ki poje, se smeji in gode? Ali ni pastir »Veseli pastir«, kot nam dokazuje Gregorčič v svoji pesmi, kot nekdo, ki »v eni roki nosi sonce, v drugi roki zlati smeh,« če se spomnimo Kekčeve? Točno tako. Zato je veselje tisto, ki je lastno kristjanu. Veselje je tisto, po katerem bi morali kristjana spoznati.

Boste rekli: »Že res, toda kaj ko te življenje samo prisili, da zamenjaš smeh za solze.« In prav to je trenutek, ko se veselje izkaže, ali je pristno ali ne. Veselje namreč ni čustvo, je način življenja. Če je človek poln pravega veselja, bo znal najti razlog, zaradi katerega mu je vredno vztrajati v svojih prepričanjih. Človek z veseljem bo zmogel premagati svoje težave in videti tudi težave drugega. Človek z veseljem bo v vsaki temi imel vžigalico, ki jo bo prižgal – ne zase, ampak da bi drugi videli pot naprej. Človek z veseljem bi moral tudi v smrti imeti rad.

Zato je prišel. Da nam to pokaže. Da pomeni imeti veselje imeti življenje v izobilju. Kajti v nas ni večje želje in večje sreče kot biti vesel.

Ste že prisluhnili pesmi dobrega pastirja? Poslušajte, kako jo piska na svoj križ.

Oznake:

Komentarji

  1. Martin13. 4. 08, 20:02

    Zelo zanimiva najdba, ta pastir s piščaljo! In kot vedno, zanimivo razmišljanje.

    OdgovoriIzbriši
  2. Anonimni18. 4. 08, 13:04

    Hello. This post is likeable, and your blog is very interesting, congratulations :-). I will add in my blogroll =). If possible gives a last there on my blog, it is about the Wireless, I hope you enjoy. The address is http://wireless-brasil.blogspot.com. A hug.

    OdgovoriIzbriši
  3. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)3. 5. 08, 17:02

    kako pogosto ne vidimo takih podrobnosti, pa bi bilo dobro. se spomnim, kolikokrat me je tata opozoril na ptico ujedo, na zanimiv oblak, na divjad, ko smo se vozili v avtu, sam pa tega nisem opazil. v mnogih primerih so podrobnosti pomembne.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več