Preskoči na glavno vsebino

Kdor vesele pesmi poje


Dolgo sem premišljeval, kaj bi bilo na pastirju tako dobrega, da bi ga ovca poslušala, kaj bi jo prepričalo. Dokler nisem včeraj v oglejski baziliki prišel do podobe dobrega pastirja v tlaku. Zanimivo. Tale oglejski pastir je v vsem enak, a za razliko od podob, ki smo si jih ustvarili ob otroških Svetih pismih nima palice. Pastir brez palice? Sprva se nam zdi čudno. Toda spomnite se: kaj nam pride na misel, ko zagledamo nekoga s palico? Kdor ima palico, me lahko tepe. Tako se bojimo tistega, ki nosi palico.

Tale oglejski pastir pa ne nosi palice, da bi nas tepel z njo. Ne, ta pastir nosi s seboj piščal. Kdor pa nosi piščal, nosi s seboj pesem.

Pesem pa je človeku tako potrebna kot voda in hrana. Pesem pomeni veselje. Ker veselje v človekovo življenje prinaša moč, vztrajnost, pogum. Prinaša vse, kar je potrebno za rast.

Katerega pastirja torej ovca posluša? Tistega, ki nosi pesem. Ki nosi veselje. Ki nosi upanje. In samo za trenutek se spomnimo na podobo pastirja: ali ni to tisti, ki nosi veselje v družbo, ki poje, se smeji in gode? Ali ni pastir »Veseli pastir«, kot nam dokazuje Gregorčič v svoji pesmi, kot nekdo, ki »v eni roki nosi sonce, v drugi roki zlati smeh,« če se spomnimo Kekčeve? Točno tako. Zato je veselje tisto, ki je lastno kristjanu. Veselje je tisto, po katerem bi morali kristjana spoznati.

Boste rekli: »Že res, toda kaj ko te življenje samo prisili, da zamenjaš smeh za solze.« In prav to je trenutek, ko se veselje izkaže, ali je pristno ali ne. Veselje namreč ni čustvo, je način življenja. Če je človek poln pravega veselja, bo znal najti razlog, zaradi katerega mu je vredno vztrajati v svojih prepričanjih. Človek z veseljem bo zmogel premagati svoje težave in videti tudi težave drugega. Človek z veseljem bo v vsaki temi imel vžigalico, ki jo bo prižgal – ne zase, ampak da bi drugi videli pot naprej. Človek z veseljem bi moral tudi v smrti imeti rad.

Zato je prišel. Da nam to pokaže. Da pomeni imeti veselje imeti življenje v izobilju. Kajti v nas ni večje želje in večje sreče kot biti vesel.

Ste že prisluhnili pesmi dobrega pastirja? Poslušajte, kako jo piska na svoj križ.

Komentarji

  1. Zelo zanimiva najdba, ta pastir s piščaljo! In kot vedno, zanimivo razmišljanje.

    OdgovoriIzbriši
  2. Hello. This post is likeable, and your blog is very interesting, congratulations :-). I will add in my blogroll =). If possible gives a last there on my blog, it is about the Wireless, I hope you enjoy. The address is http://wireless-brasil.blogspot.com. A hug.

    OdgovoriIzbriši
  3. kako pogosto ne vidimo takih podrobnosti, pa bi bilo dobro. se spomnim, kolikokrat me je tata opozoril na ptico ujedo, na zanimiv oblak, na divjad, ko smo se vozili v avtu, sam pa tega nisem opazil. v mnogih primerih so podrobnosti pomembne.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n