Kdo obrača, kdo obrne?

Kdo, le kdo? Znan pregovor pove odgovor. A saj vsi vemo, kako gre v naši glavi. Da, pregovor, črka, to je eno. Situacija pa ... nekaj povsem drugega. Drug svet.
In zakaj tako močno govorim o obračanju? Ker je ta moj svet poln velikanskih obratov. Ne vem, ali sem za njimi skrit jaz ali kdo drug. Morda samo pomlad.
Potem berem to jutro skupaj z župnikom poslušam Milana Komarja:

V prvi vrsti želim našim dekletom in fantom, da ostanejo, kar so; da se ne utope v množižni gmoti, v veletoku sprotnega dogajanja, ampak da živijo svoje lastno osebnostno življenje, da rastejo iz svojih korenin in se tako razvijejo v čvrste človeške like, v polne in zrele osebnosti. To je tisto, kar danes naši skupnosti in svetu, v katerem živimo, najbolj manjka. To manjka tudi nam samim; kadar ne živimo lastnega življenja, smo kot riba na suhem, manjka nam najvažnejše, nimamo nobene enotne smeri, samo premetavamo se iz ene zadeve v drugo, mahamo po zraku okrog sebe, a ne gremo naprej. /.../

Kdor misli, da bo bolj zaživel, če se bo prepustil toku življenja »naj gre, kamor hoče«, se zelo moti. Bog nas je ustvaril osebna bitja z zavestjo, razsodnostjo in svobodo. Zato bo terjal odgovor od nas. Ne moremo živeti kot delec zgodovinskega toka, ki plava z dogodki, se izgublja v splošnosti in nedoločenosti. Tudi če bi se človek hotel razbliniti v množici in tokovih, bi se ne mogel. Njegova narava je neuničljivo osebnostna. Če jo mečeš skozi vrata, se povrne skozi okno. »Obsojeni smo na svobodo,« je zapisal brezverni eksistencialist Sartre. Svobodo čuti kot obsodbo le tisti, ki svobode ne ljubi, ki mu je v breme. Kdor pa svobodo ljubi kot »najdragocenejše darilo narave,« kakor se je izrazil papež Leon XIII., bo našel v svobodnem odločanju in iz njega izvirajočem samostojnem življenju svoja najlepša zadoščenja. Seveda svoboda ne pomeni, da človek sme storiti, karkoli se mu zdi, ne glede na splošni naravni red in na posamično naravo, ki mu je bila dana. On je gospodar svoje narave v tem smislu, da jo lahko prav in skladno razvija, ali pa jo nasprotno zanemarja ali pa celo zatira. Iz svoje kože pa ne more skočiti. /.../

Živeti lastno življenje pa ni lahko. Najprej ni lahko odkriti svoj lastni obraz, odkriti se zares in v globini. »Da mi je odkriti svoj obraz!« kliče s pretresljivim glasom pesnik. Odkriti svojo pot. Tisto, ki jo Bog hoče, da jo prehodimo. In ko jo odkrijemo, ni lahko po njej hoditi, ko nas tisoč stvari moti in vabi, da se od nje oddaljimo. Doslednost in zvestoba lastni poti in lastnemu poslanstvu sta s trnjem prepreženi. A skupaj s tem trnjem raste tudi najlepše cvetje. Ni prvega brez drugega. Nobeno veselje v življenju ni globlje kakor tisto, ki spremlja naše pristne uresničitve, a ravno te so tiste, ki zahtevajo največ odpovedi, žrtev in trpljenja. Ko mlad človek uvidi ta pozitivni značaj odpovedi, je postal zrel. Dokler pa išče samo sladkosti življenja in beži pred odpovedjo, je pa še infantilen in nezrel.
(Odlomek je iz knjige »Razmišljanja ob razgovorih«, ki je izšla pri založbi Družina.)
(Milan Komar, znan tudi kot Emilio Komar (1921 - 2006), je bil argentinski Slovenec, katoliški filozof in esejist ter dolgoletni predavatelj zgodovine moderne filozofije na Argentinski katoliški univerzi.)

In kdo tu kaj obrača?!

Komentarji