Preskoči na glavno vsebino

Moj veliki brat

Morebiti se je začelo tako: ljudstvo je bilo nezadovoljno. Hotelo je imeti kaj več od življenja, recimo temu višji standard (početi kaj življenjsko nenujnega). Imenitniki so se domislili: naredimo areno, na sredo postavimo par ničvrednih (ali škodljivih) ljudi, spustimo mednje zveri in glejmo.

Publika je obnorela! Mlado in staro, profano in pobožno je drlo na ta milostni kraj in uživalo, nadvse uživalo. Ljudstvo je bilo spet srečno, oblast pa se je na prefinjen način znebila krščanske golazni, ki je podpihovala in vznemirjala ljudstvo brez možganov.

Tako so se rodili resničnostni šovi.

Nič novega torej. »Big brother«, pionir njihove vrste, je moderna arena z ljudmi in zvermi. Sprva se vse zdi kruto. Kdo bi spustil zveri med ljudi. Saj nikomur ne privoščimo mučenja. A s temi nesmiselnimi ugovori se mučimo le v začetku. Slaba vest pod pritiskom zanimivosti in užitka kaj kmalu potihne. Počasi se nam zdi zabavno gledati boj z zvermi. Postane nam ljubko, kako špricne kri iz aorte. Potem že čakamo, kdaj bodo pridušeno popokala rebra. Prav kmalu si že sami želimo zasaditi zobe v igralce. Nestrpni postajamo ... »Jaz bi jim pokazal, tej golazni ...«

To ni oddaljena stvar. Še malo resneje je postalo. Zdaj se javljajo prostovoljci, da bi jih spustili v areno. Tudi zveri ni več. Zdaj smo zveri gledalci, ki se naslajamo nad dogajanjem v areni. In obračamo palec, zdaj navzgor zdaj navzdol. Kdo si več upa? Kdo si upa prestopiti mejo spodobnosti in okusa? Kdo si upa s kom v posteljo? Kdaj bo kdo koga pretepel? Poglejte se v ogledalo, če so se vam med zanimivim dogajanjem v hiši Big brother podaljšali zobje.

Naši otroci so seveda z nami. Naj se imajo lepo. Naj se učijo. Morda pa jih bomo kdaj s ponosom gledali v areni in z navdušenjem pokazali: »Glejte, ta, ki si upa gol plesati po hiši, ta je pa naš!«

Ne vem, kdo se mi bolj smili. Izbiram med ljudmi, ki so v tisti najbolj opazovani hiši v Sloveniji, ker ravnajo z njimi slabše kot z živalmi (in ker si tega sami celo želijo), med nami, ki jih gledamo in med našimi otroki, ker rasejo v času brez mej (takih in drugačnih) ... In se ne morem odločiti ...

Oznake:

Komentarji

  1. jAKOB29. 4. 08, 13:03

    dobra primerjava. še kako resnična.
    in dokler bodo ljudje to gledali in prnašali dobičke, bodo take neumnosti obstajale.

    OdgovoriIzbriši
  2. Petra Merljak29. 4. 08, 23:10

    Dolgo sem iskala primerjavo za to črno komedijo, pa je nisem dobila. Tvoja me je prepričala - na žalost, bi rekla...

    OdgovoriIzbriši
  3. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)3. 5. 08, 16:45

    torej, želje današnje človeka so očitno iste kakor v tistem času - kruha in iger! dajmo jim torej nekaj, kar si želijo videti. vsi srečni, vsi zadovoljni? ne, hočejo vedno več. kakor so taki moralni razvrati uničili rimsko civilizacijo, se lahko zgodi tudi nam.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več