Utvara

Kdaj ste bili nazadnje razočarani nad Bogom? Kdaj ste mu kaj očitali? Mu vrgli v obraz vašo kruto usodo in zamerili, da vas je pustil na cedilu?

Da, razočaranje je huda stvar. Tako huda, da nas prepriča, naj pustimo vse skupaj in ga zapustimo. »Mi pa smo mislili, da je to res pravičen Bog, ki je blizu in razume in pomaga ... in ki nagrajuje ...«

Samo na bridke stvari in doživetja svojega življenja se spomnite, pa boste začutili razlog odhoda učencev iz Jeruzalema v Emavs. In kolikokrat se to zgodi. Kolikokrat. Ker ni prav, kar se dogaja. Ni prav, da umirajo nedolžni ljudje; ni prav, da bogataši služijo na račun revežev; ni prav, da levkemija pokosi mladeniča; ni prav, da se to dogaja meni, ki sem zvest Bogu in ki sem mu zaupal.

Odlična iztočnica! Potem sledijo samo še razmišljanja in odločitve in knjige z naslovi Bog kot zabloda in podobne. Bog? Ha, samo produkt razmišljanja ljudi, ki nimajo hrbtenice; mamilo za njihove probleme in stiske. Ha, pravijo, da je vstal. »Njega pa niso videli« (Lk 24,24).

Morda je res tako. Morda je vse skupaj utvara. Morda Jezus res ni vstal. Morda je bila to samo sijajna predstava učencev, ki so ga ukradli iz groba. Vse kaže na to. Kako ne, če pa je v svetu in pri meni vse narobe ...

Vendar: kdo bi zaradi utvare pobiral napol mrtve ljudi po Kalkuti? Kdo bi postavljal koče na malgaških smetiščih? Kdo bi prebedel noč v skrbi za bolnika? Kdo bi prenašal naše otroške neumnosti? Kdo bi hotel živeti z vami v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju?

»Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?« (Lk 24,26) Mar ni bilo potrebno doživeti vse to, da bi izkusili, kako dragocena je ljubezen v našem življenju? Mar ni bilo vse to potrebno, da bi začeli misliti, ravnati drugače? Mar ni bilo vse to potrebno, da bi se nam odprl pogled na bistveno, vse postransko pa bi pustili pri kraju?

Mar ni bilo to potrebno, da smo o tem razmišljali in spoznali, da je toliko ljudi v našem življenju, po katerih nam Bog lomi kruh in nam ga daje? Da nam ga daje tudi v bolezni, nesrečah, stiskah, ker drugače ne bi imeli želje po njem?

Pomislite. In mi potiho odgovorite: je Bog tu pri meni ali je samo utvara?

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več