Preskoči na glavno vsebino

Kako?


Včasih pride v moji glavi do nečesa, kar ste morda tudi vi že kdaj doživeli. Točno vem, kaj moram narediti in kakšen je moj cilj. Tudi vem, zakaj moram kaj narediti in komu. Samo ena boleča točka ostaja v glavi in ta vrta in vrta in vse tisto, kar sem že vedel, spravlja nazaj na začetek, na kraj nevednosti. Ta točka, ta velik vprašaj, ki mu ne znam najti pike: KAKO (kaj narediti)?

Da, vse je enostavno, dokler ne dospem do čeri »kako«. Vem, da moja mladina pri nauku potrebuje dobre besede, vem, da morajo priti do zrelih osebnosti in da so zato tu, pri meni. A kako naj jim to povem? Kako naj jih motiviram? Kako naj jim spregovorim? Kako?

Pa ne gre samo za verouk. Saj je vse polno takih situacij. Ne vemo, kako zamenjati pipo. Ne vemo, kako odgovoriti na otrokovo vprašanje. Ne vemo, kako ga obvarovati pred slabo družbo. Ne vemo, kako ostati dober, pošten in pravičen v svetu, ki mu to sploh ni pomembno. Ne vemo, kako ostati kristjan in normalno preživeti.

In pri teh »kako« počasi prikrevsljamo do zida in spoznamo, da naprej ne gre več. Da preprosto ne znamo.

In reagiramo podobno, kot je reagiral apostol Tomaž: »Že res, Gospod, vse, kar si povedal, je dobro in lepo. In cilj je fantastičen. In res, želim si priti do njega in želim biti dober človek in kristjan. Toda, Gospod, kako? Gospod, kako?!«

Jezusov odgovor pa preprost: »Tomaž, JAZ sem pot.«

Jezus sam je odgovor na Tomaževe in naše »kako«. Jezus je pot do Očeta, do doma, do sreče. Jezus je način, kako biti, kako ravnati. Njegovo življenje, njegove besede, njegovo ravnanje je odgovor na naše »kako«. Sprašuješ kako? Kot On. Kot On, ki je tudi vzgajal svoje učence; kot On, ki jih je tudi izgubljal; kot On, ki je vedel, da mu nasprotujejo; kot On, ki je vztrajal tudi vedoč, da ga hočejo umoriti. Kot On, ki je tudi takrat, ko so ga vsi sovražili in vsi zapustili, prav te imel rad.

Ker je pravilen odgovor na naš »kako« lahko samo takšen, kot je bil Jezusov. Z ljubeznijo.

Komentarji

  1. Kako? S Svetim Duhom!
    Jezus je poslal Svetega Duha na apostole, da bi lahko našli odgovore na številne kako-je v njihovem delu in neuspehih. Jezus je pot, Sveti Duh pa je luč (plamen) na tej poti. Pot se ne spreminja - spremenijo pa se vremenske razmere, pride tema ... in mi moramo hoditi po tej poti. Kako? S svetilko? NE! S kresom Svetega Duha.

    a

    OdgovoriIzbriši
  2. Marsikateri duhovnik se pritožuje, da so mu povedali vse, kaj mora delati, ne pa tudi, kako. Včeraj pa me je prešinila ena zanimiva misel, ki je podobna Aljošovi, da nam pač vse ne sme biti servirano na pladnju, ampak se moramo kdaj prepustiti navdihu Tolažnika in vse se uredi in naredi, kakor bi se samo od sebe, čeprav potem vemo, da je v ozadju On. Bog nas zelo razume, da je življenje težko, da smo, kakor Tomaž, tako šokirani, da ne vidimo izhoda, da so nas le vrgli v morje, ne da bi nas naučili plavati. Vendar nam Jezus pravi, da pravzaprav znamo plavati, da nas je tega naučil, le Svetega duha moramo poslušati, ta nam vseskozi govori, KAKO plavati. Nobena težava ni nepremostljiva. Bo že kako - le zaupajmo Vanj, pa bo. On že ve, kako, Njegova pota pa so skrivnostna...

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n