Preskoči na glavno vsebino

Kako?


Včasih pride v moji glavi do nečesa, kar ste morda tudi vi že kdaj doživeli. Točno vem, kaj moram narediti in kakšen je moj cilj. Tudi vem, zakaj moram kaj narediti in komu. Samo ena boleča točka ostaja v glavi in ta vrta in vrta in vse tisto, kar sem že vedel, spravlja nazaj na začetek, na kraj nevednosti. Ta točka, ta velik vprašaj, ki mu ne znam najti pike: KAKO (kaj narediti)?

Da, vse je enostavno, dokler ne dospem do čeri »kako«. Vem, da moja mladina pri nauku potrebuje dobre besede, vem, da morajo priti do zrelih osebnosti in da so zato tu, pri meni. A kako naj jim to povem? Kako naj jih motiviram? Kako naj jim spregovorim? Kako?

Pa ne gre samo za verouk. Saj je vse polno takih situacij. Ne vemo, kako zamenjati pipo. Ne vemo, kako odgovoriti na otrokovo vprašanje. Ne vemo, kako ga obvarovati pred slabo družbo. Ne vemo, kako ostati dober, pošten in pravičen v svetu, ki mu to sploh ni pomembno. Ne vemo, kako ostati kristjan in normalno preživeti.

In pri teh »kako« počasi prikrevsljamo do zida in spoznamo, da naprej ne gre več. Da preprosto ne znamo.

In reagiramo podobno, kot je reagiral apostol Tomaž: »Že res, Gospod, vse, kar si povedal, je dobro in lepo. In cilj je fantastičen. In res, želim si priti do njega in želim biti dober človek in kristjan. Toda, Gospod, kako? Gospod, kako?!«

Jezusov odgovor pa preprost: »Tomaž, JAZ sem pot.«

Jezus sam je odgovor na Tomaževe in naše »kako«. Jezus je pot do Očeta, do doma, do sreče. Jezus je način, kako biti, kako ravnati. Njegovo življenje, njegove besede, njegovo ravnanje je odgovor na naše »kako«. Sprašuješ kako? Kot On. Kot On, ki je tudi vzgajal svoje učence; kot On, ki jih je tudi izgubljal; kot On, ki je vedel, da mu nasprotujejo; kot On, ki je vztrajal tudi vedoč, da ga hočejo umoriti. Kot On, ki je tudi takrat, ko so ga vsi sovražili in vsi zapustili, prav te imel rad.

Ker je pravilen odgovor na naš »kako« lahko samo takšen, kot je bil Jezusov. Z ljubeznijo.

Komentarji

  1. Kako? S Svetim Duhom!
    Jezus je poslal Svetega Duha na apostole, da bi lahko našli odgovore na številne kako-je v njihovem delu in neuspehih. Jezus je pot, Sveti Duh pa je luč (plamen) na tej poti. Pot se ne spreminja - spremenijo pa se vremenske razmere, pride tema ... in mi moramo hoditi po tej poti. Kako? S svetilko? NE! S kresom Svetega Duha.

    a

    OdgovoriIzbriši
  2. Marsikateri duhovnik se pritožuje, da so mu povedali vse, kaj mora delati, ne pa tudi, kako. Včeraj pa me je prešinila ena zanimiva misel, ki je podobna Aljošovi, da nam pač vse ne sme biti servirano na pladnju, ampak se moramo kdaj prepustiti navdihu Tolažnika in vse se uredi in naredi, kakor bi se samo od sebe, čeprav potem vemo, da je v ozadju On. Bog nas zelo razume, da je življenje težko, da smo, kakor Tomaž, tako šokirani, da ne vidimo izhoda, da so nas le vrgli v morje, ne da bi nas naučili plavati. Vendar nam Jezus pravi, da pravzaprav znamo plavati, da nas je tega naučil, le Svetega duha moramo poslušati, ta nam vseskozi govori, KAKO plavati. Nobena težava ni nepremostljiva. Bo že kako - le zaupajmo Vanj, pa bo. On že ve, kako, Njegova pota pa so skrivnostna...

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.