Umijte se, očistite se!


Umijte se, očistite se! Odstranite svoja hudobna dejanja izpred mojih oči, nehajte delati húdo. Naučite se delati dobro, skrbite za pravico. (Iz 1,16-17)

Čeprav ga današnji evangelij ne omenja, ima Jezusovo bivanje v puščavi poseben in zelo pomemben uvod. Začne se z vodo in odprtimi nebesi in spuščajočim se Duhom in glasom: »Ti si moj ljubljeni sin.« (Mr 1,11) Kakor se z vodo Rdečega morja in glasom na Sinaju začne 40-letno romanje Izraelskega ljudstva skozi puščavo, med angelsko hrano in krutimi zvermi. V začetku vsega je vedno odrešenje, v začetku, pred vsem je vedno glas, ki nas je izbral in umil in poljubil.

Potem pa je življenje, puščava. Med obema poloma, med angeli in zvermi hodimo in izbiramo, kdo želimo biti: suženj ali sin. Izbiramo si življenje ali smrt, blagoslov ali prekletstvo (5 Mz 30). Izbira, to je naše življenje. In postni čas je njegova ustrezna prispodoba. Zato je to kraj puščave, kraj tišine in pomanjkanja, ko si postavljen pred izbiro in prisiljen izbrati, se odločiti, se prav obrniti ali – spre-obrniti: obrniti se torej na svojo pravo stran.

Večkrat se odločimo narobe. Verjamemo drugim bogovom, drugim, konkretnejšim glasovom, ki dejansko pokažejo, da smo nekaj vredni, ko smo pri čem uspešni. Toda kar zahteva uspeh, vedno zahteva tudi svobodo. Zato puščava postnega časa ni in ne sme biti trpinčenje, niti dokazovanje, niti tekmovanje. Puščava je odkrivanje, kdo smo postali, katera nepotrebna bremena smo si naložili, katere vezi nas vežejo, katere želje nam ubijajo odnose. Zato je puščava, ta čas odpovedi in žrtvovanja, čiščenje, umivanje naše prave podobe, tiste začetne, in odstranjevanje vsega, kar jo je prekrilo. Vsa krama bogov egoizma, ki smo jim v strahu verjeli pred tistim tihim začetnim glaskom … Ti si moj ljubljeni sin.

Ničesar od tega ne potrebujemo. Ničesar. To nam želi povedati puščava postnega časa. Vse imamo, ko imamo ta glas. Ko imamo ta glas, ko ga slišimo in mu verjamemo, smo svobodni.

»Naše odločitve so tiste, ki veliko bolj kakor sposobnosti pokažejo, kdo smo v resnici.« (J.K. Rowling) Zato mora človek med skušnjave, med angele in zveri, hoditi mora med ljubeznijo in sovraštvom, med dobrim in zlim, med tem, kar ga uničuje, in tem, kar ga zdravi, ker se mora človek za svoje sinovstvo boriti. Ker se mora za svoje sinovstvo odločiti, da bi potem kot sin tudi resnično živel.

Komentarji