Umijte se, očistite se!

Umijte se, očistite se! Odstranite svoja hudobna dejanja izpred mojih oči, nehajte delati húdo. Naučite se delati dobro, skrbite za pravico. (Iz 1,16-17)

Čeprav ga današnji evangelij ne omenja, ima Jezusovo bivanje v puščavi poseben in zelo pomemben uvod. Začne se z vodo in odprtimi nebesi in spuščajočim se Duhom in glasom: »Ti si moj ljubljeni sin.« (Mr 1,11) Kakor se z vodo Rdečega morja in glasom na Sinaju začne 40-letno romanje Izraelskega ljudstva skozi puščavo, med angelsko hrano in krutimi zvermi. V začetku vsega je vedno odrešenje, v začetku, pred vsem je vedno glas, ki nas je izbral in umil in poljubil.

Potem pa je življenje, puščava. Med obema poloma, med angeli in zvermi hodimo in izbiramo, kdo želimo biti: suženj ali sin. Izbiramo si življenje ali smrt, blagoslov ali prekletstvo (5 Mz 30). Izbira, to je naše življenje. In postni čas je njegova ustrezna prispodoba. Zato je to kraj puščave, kraj tišine in pomanjkanja, ko si postavljen pred izbiro in prisiljen izbrati, se odločiti, se prav obrniti ali – spre-obrniti: obrniti se torej na svojo pravo stran.

Večkrat se odločimo narobe. Verjamemo drugim bogovom, drugim, konkretnejšim glasovom, ki dejansko pokažejo, da smo nekaj vredni, ko smo pri čem uspešni. Toda kar zahteva uspeh, vedno zahteva tudi svobodo. Zato puščava postnega časa ni in ne sme biti trpinčenje, niti dokazovanje, niti tekmovanje. Puščava je odkrivanje, kdo smo postali, katera nepotrebna bremena smo si naložili, katere vezi nas vežejo, katere želje nam ubijajo odnose. Zato je puščava, ta čas odpovedi in žrtvovanja, čiščenje, umivanje naše prave podobe, tiste začetne, in odstranjevanje vsega, kar jo je prekrilo. Vsa krama bogov egoizma, ki smo jim v strahu verjeli pred tistim tihim začetnim glaskom … Ti si moj ljubljeni sin.

Ničesar od tega ne potrebujemo. Ničesar. To nam želi povedati puščava postnega časa. Vse imamo, ko imamo ta glas. Ko imamo ta glas, ko ga slišimo in mu verjamemo, smo svobodni.

»Naše odločitve so tiste, ki veliko bolj kakor sposobnosti pokažejo, kdo smo v resnici.« (J.K. Rowling) Zato mora človek med skušnjave, med angele in zveri, hoditi mora med ljubeznijo in sovraštvom, med dobrim in zlim, med tem, kar ga uničuje, in tem, kar ga zdravi, ker se mora človek za svoje sinovstvo boriti. Ker se mora za svoje sinovstvo odločiti, da bi potem kot sin tudi resnično živel.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj . Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje . Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik