Preskoči na glavno vsebino

Hvala za ... Davida


Življenje se ne meri po številu vdihov, ampak po številu trenutkov, ki so nam vzeli dih. (G. Carlin)

Največ takih mi podari narava: gore, ko truden stopim na razgled; sonce, ki zjutraj z nežno veličastnostjo prebuja stvarstvo ali ki me preseneti, ko se po oblačnem dnevu tik pred obzorjem zasveti kot najlepše zlato; ptiček, ki zleti iz robidovja; zvezdna Rimska cesta, utrinek, ki švigne čeznjo; sneg, ki kakor otroški poljub vse umrlo obleče v nebeško belino in mir. Ostali me objamejo ob ljubezni, ki jo občutim ob rojstnodnevnih darilih, ob grobu ljudi, ko spoznaš pravi obraz njihove ljubezni, ob osuplosti . Ob nevrednosti pred evharističnim kruhom ...

Občutek nevrednosti, ta je pravi za te trenutke. Občutek, da samo preprost hvala ni dovolj, čeprav človek resnično ni sposoben ničesar bolj vrednega in boljšega kot v ponižnosti srca izgovoriti to majhno in kratko besedo. Ker stvari, ki jih ne moremo povrniti, v naše življenje ne pridejo, da bi nam vzbujali slabo vest ali trkali na našo majhnost in nevrednost, temveč da bi nam dokazale, kako zelo dragoceni smo nekomu. Da bi bili zato dragoceni tudi samemu sebi.

Danes sem doživel tak trenutek. Dragi prijatelj David se je prebil skozi sto strani mojih italijanskih umotvorov in jih spravil v čitljivo obliko. Kar vidim njegove trudne oči ob večerih, ko so njegovi otroci legli spat in ga je na računalniku čakala obljubljena usluga. Ko je po dolgem dnevu kakor lase svojim zaspalim otrokom božal in gladil tudi moje razmršene besede. Težko sprejemam tak dar. Vendar ga moram. Ker zaradi njega ne bom samo magistriral, ampak bom s tem darom zaznamovan - z znamenjem našega Boga, ki je ljubezen.

Zato se danes zahvaljujem za Davida. Ker mi je povedal, da sem vreden tako velike ljubezni.

Komentarji

  1. Zanimivo, da sta se danes ti in brat Jaro zahvalila vsak za svojega Davida :D:D. LP v Rim!
    http://www.fejstbog.si/blog/cudez-z-imenom-david/

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nadvse bela

Pot na goro je vsako leto zelo primerna postna prispodoba. Gre seveda najprej za napor, da, za trud, za odločitev, ki jo človek naredi, ko začne s postom. Dobri sklepi in trdna volja so za pot nekaj zelo pomembnega, vendar ne dovolj. »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« (N. Zaplotnik)  Prepustitev  Skrivnost dobre poti, ki te napolni, ki te resnično spremeni, je, da se ji prepustiš , da te bolj kot do sebi postavljenega cilja pripelje tja, kamor si moral priti. Gre za podobno stvar, kot se mi je zgodila na Caminu, kamor sem odšel z mnogimi vprašanji, ki sem jih hotel rešiti, nazaj pa prišel z odgovori na povsem druga, pomembnejša vprašanja. Ker najboljša vprašanja postavlja pot sama, ker je najhujši napor sprejeti pot, kakršna koli že je, ker je najtežje osvojeni vrh tisti, na katerega nisi smel stopiti in se moral tik pod njim obrniti. Ker je največja zmaga pravzaprav lastni poraz.  Na Jezusu se danes učimo spremembe, ki

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te