Post ali abstinenca?

Še vedno natanko vem, kje na polici sem hranil vse bombone in čokolade, ki sem se jim kot otrok med postnim časom »odpovedal«. Vem, ker sem jih vsak dan s težavo gledal in odšteval dni do velike noči, po kateri sem takoj nadoknadil vse, kar sem v tistem postu »zamudil«. Vse me je še čakalo tam, na vrhu pa diploma o uspešno opravljenem postu. Sedi, pet. Vem, kot otrok sem takšne odpovedi potreboval, da bi uvidel, da tudi brez sladkarij mojemu življenju ne manjka nič bistvenega. Vendar je tudi res, da zaradi takega posta moje preostalo leto ni izgledalo nič drugače kot sicer. Nekako smo se prebili skozi grozni čas »pomanjkanja«, potem pa je bilo spet vse po starem.

Sedaj, ko sem že velik fant in se mi pred drugimi in seboj ni treba dokazovati, gledam na post malce drugače. Kot na obdobje milosti in ne stradanja, na čas novega začetka in ne pavze od navadnega vsakdana. Zato pepel na glavi. Ker je to znamenje očiščenja, za katerega gre pri postu. Vendar ne le takega za 40 dni, ampak za … vse življenje. Da bi z mene spral madež, ki ga nočem več, ker me zasužnjuje in uničuje mene in moje odnose. Da bi postal novi človek, da bi se spreobrnil. Kdor namreč misli resno s spreobrnjenjem, se noče spreobrniti za mesec in pol, ampak za vedno.

Zato se mi zdi post na vse ali nič, recimo mu abstinenčni post (40 dni brez alkohola, sladkega ali česa drugega), bolj kratkoročen cilj za lastno potrditev, kot pa resno spreobrnjenje. Že res, da takšen post očisti telo, človeku predloži lastne slabosti in ga usmeri v nadaljnjo rast, vendar pa me velikonočna popivanja in napeti trebuhi ne morejo prepričati, da je to spreobrnjenje. Zame je dejanje spreobrnjenja bolj kozarec ali grižljaj manj. Tisti manj, ki me navadi zmernosti in darovanja, da tisto, česar imam sam preveč, lahko dam tistemu, ki ima premalo. Tudi za dneve v aprilu, maju in juniju. Kajti če bomo morali naslednje leto našo »uspešno akcijo« ponoviti, se bojim, da nismo razumeli, za kaj pravzaprav pri postu sploh gre.

(objavljeno v Družini, 25. februarja 2018)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov. Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik