Čas za pomlad


Nikoli nisem prav dobro razumel postnih pesmi, ki jih pojemo pri mašah. Toliko joka, žalosti in vzdihovanja mi je post naredilo za mučno obdobje trpljenja, moja postna premagovanja pa za nekaj, za kar si želim, da bi se čimprej končalo. Kot da ne bi bil post prispodoba za pomlad, ki prav v tem času pripravi vse potrebno za velikonočno eksplozijo življenja.

Zato je zame post resda čas tišine, ne pa čas žalosti. Čas resnosti, ne pa zamorjenosti. Čas, ki ga je treba vzeti resno, ker je darilo temu mojemu naveličanemu in od vsakdana utrujenemu življenju. Ker je to čas, ki tako veliko pokaže. Ker se bodo v njem preko odrekanja pod stopljenim snegom pokazale moje šibkosti. Toda ne za obsodbo, za rešitev. Pokazale bodo moje napake. In kdor se zaveda svojih napak, ve, kje je in kam mora.

Tako lepo za uvod temu času danes Pavel vzklikne: "Glejte, zdaj je milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2 Kor 6,2) Milostni čas, čas obdarovanja, ko je Bog posebno radodaren, ko podarja razloge za veselje pogosteje kot ponavadi. Ker je to dan rešitve iz sužnosti, v katere smo med pohajkovanjem po tem svetu mimogrede zlezli. Čas priprave za novo življenje. Zato to ni čas uspehov in zmag, čas iskanja človekove popolnosti. Nikar ga ne vzemimo kot čas doseganja priznanj, ker bo potem pomlad trajala vse dokler se pirhi in potica ne spravijo iz želodca. To je čas gledanja v ogledalo. Čas, da spoznamo, kako potrebujemo Boga in njegovega odrešenja. Ker je pomlad predvsem v tem, da življenje sprejmemo. In začnemo živeti kot obdarovanci, v veselju in hvaležnosti torej.

Meni tega občutja resnično močno manjka. Moji nasmehi so postali redki kot zvezde v Rimu. Zatorej bom vsak dan zapisoval stvari, za katere sem hvaležen. Da bom tako lažje videl Boga, ki se me vsak dan dotika in me odrešuje.



Komentarji