Hvala za ... Slovenik


Moja soba je že skoraj prazna in avto poln ... Le še nekaj ur Rima je ostalo pred menoj. In čeprav sem se vedno težko odpravil sem dol, je vsako odhajanje vendarle slovo, z grenkim občutkom v prsih, da nekaj puščaš za seboj. Del sebe. Stol mnogoterih ur za računalnikom in knjigami, polepljeno steno, že domačo mizo in kotiček za težke urice. In dom. Moj Slovenik je bil sredi tujega Rima vendarle dom, ne hiša, v kateri sem stanoval, ampak dom, prostor, kjer so živeli ljudje in jaz z njimi. Skrivnostno nasmejani rektor Franci. Požrtvovalno ljubeči sestri Jerneja in Božidara. Silvana in Giovanna in Lidia. In tisti, s katerimi smo skupaj jedli in skupaj molili. Kjer imaš prostor pri mizi, je vedno tvoj dom. Zato je težko iti. Ne iz Rima, iz Slovenika.

Zato se danes zahvaljujem za Slovenik, za prostor, ki mi je bil dan. Za pot. In za to, kar je v meni naredila. 

Manjkal nam boš, so mi rekli pri večerji moji večinokrat tihi bratje. Četudi si ne bi mislil, da bom kdaj to rekel, vendarle rečem. Tudi vi meni. Vendar je obzorje pred menoj in mi smo hodili skupaj zato, da bi ga ugledali, da bi ga našli, vsak svojega. Vedno nekam prideš zato, da bi stopil naslednji korak. In potem naslednjega. Kar ostane, pa so stopinje. In pesmi, ki si jih pel. In smeh ob pomivanju posode. Filmi. Tekme. Evrovizija. Hektolitri čaja. Besede. Molk. Solze. Tiha molitev v kapeli. Sprehodi, vedno isti sprehodi. Utrujeni večeri in težko jutranje vstajanje. Plezanje na streho. Knjige. Zvezde. Oči.

Hvaležen za vse to, za dobro in hudo, ki me je klesalo in v meni pripravilo ta korak, zapiram vrata moje sobe 307. Zbogom, Rim. Zbogom, Slovenik.

Komentarji