Zgrbljen in naveličan od teže dneva sem oni večer odprl okno, da si tik pred spanjem malce prezračim sobo. Vame je dahnil za Rim nenavadno mrzel januarski zrak, za njim svežina in potem – Orion na žametno modri preprogi neba. Skorajda nisem mogel verjeti svojim očem. Nebo nad Rimom se zaradi smoga in drobcenega prahu namreč vsak dan obleče v prosojno tančico, ki je podnevi praktično nevidna, ponoči pa se sveti od bleščavih obcestnih svetilk.
Rimljani so zato pozabili na zvezde. Tako pač je, če jih toliko časa ne vidiš. Samega sebe prepričaš, da jih ni več. Nekaj časa še gledaš, še upaš, si še želiš, nazadnje pa se po mnogih večerih razočaran sploh ne ozreš več navzgor. V sebi ubiješ zvezde, ker je z vedno znova poraženimi upi pretežko živeti. Potem se navadiš na smog, navadiš se na to, da ti zrak zastruplja na tisoče in tisoče avtomobilov, ki vsak dan po dvakrat zdrvijo mimo naše hiše. Navadiš se tudi na druge strupe, na težko in grdo, na novice o prevarah in goljufijah, navadiš se na zmerjanje, poniževanje, na zlorabe in skrunitve svetih stvari. Tako zelo se navadiš vsega tega, da si prepričan, da je že od nekdaj tako. Nemočen pred vsem tem strupom se ne znaš več braniti drugače kot s sarkazmom, slabo voljo in jamranjem. Tako zakleneš oči in vrata svojega srca. Nihče in nič več te ne razveseli. Nikogar ne pustiš vanj, ker je strah, da bi se tvoje sleherno hrepenenje spremenilo v razočaranje. To, da ne vidiš lepega, ker je pred njim tako veliko grdega, te prepriča, da ga ni več.
Ta laž zastruplja svet in srca vseh, ki hodimo po njem. Iz nje rasejo vse grde stvari tega sveta, vse grde stvari, ki smo jih sposobni ljudje.
Zato sem se, čeprav že v pižami, tisti večer zavil v odejo, se naslonil na odprto okno in gledal ta čudež sredi rimskega neba, samo gledal sem tistih lepih sedem mežikajočih zvezd. Moral sem jih gledati, moral sem se prepričati in si zapomniti, da je lepota mogoča tudi tam, kjer je nisem več videl, kjer je sploh nisem več iskal. Moral sem, da bi jutri spet oprezal za njo, da bi jo čakal in se boril zanjo, da me nihče ne bi prepričal, da je ni več. Da bi začel brskati za njo po kontejnerjih, po zasmetenih ulicah Rima, po dogodkih in ljudeh mojega vsakdana, nad katerimi sem že obupal, ki sem jih v svojem srcu že obsodil, jih označil za grde in zlobne, za tiste, iz katerih nikoli ne bo nič. Moral sem, ker človek kot človek ne preživi, če ni sposoben videti lepega, če ga ni sposoben čakati in verjeti vanj. Tudi v Rimu. Tudi pod oranžnim smogom, ki nocoj spet plava nad našo streho.
Ampak za lepoto ni potrebno čakati pod oranžnim nebom, da se od nekod prikaže veter in jo končno raztrga. Povsod je. In pripada tistim, ki jo iščejo, ki si je želijo, tistim, ki z golimi rokami tržejo nevidno smrtonosno tančico. Tako kot življenje.
(objavljeno v Ognjišču, februar 2018)
Komentarji
Objavite komentar