Začetek

Videl sem že kar nekaj porok … in žal bil priča tudi nekaj ločitvam zakoncev. In govoriti tako o eni kot o drugi stvari se ne sme drugače kot zelo pazljivo in nežno, saj so to stvari, ki se dotikajo najglobljih predelov človekovega srca. Največjih radosti in najglobljih bolečin. Še enkrat bom povedal: skrivnost tako enega kot drugega človekovega dejanja je pregloboka, da bi jo lahko človek razumel, zato o razlogih, ki so privedli do enega ali do drugega, ne mislim govoriti, sploh pa jih ne soditi.

Iz istega razloga se tudi Jezus ni spuščal v to debato. Spregovoril pa je o nečem drugem, o začetku. O tem, kako je Bog ustvaril človeka kot moža in ženo, kot odnos. Ne kot dva, ampak kot eno telo. Kot otroka, ki je vedno en sad dveh teles. Tako je bil rojen sleherni človek. Iz odnosa. Zato je človek vedno odnos. Ali pa ni človek.

Tako je vse, prav vse v človekovem življenju odvisno od odnosa. To je začetek. In vedeti za začetek je pomembno, saj je vsakdanja človekova pot pot razhajanja in ne združevanja. Hodimo po svetu in svet nas s tolikimi stvarmi oddaljuje drug od drugega. In to so stvari, ki skušajo biti nadomestek človekovega odnosa, skušajo ga zapolniti, skušajo ga osrečiti s stvarmi, ki si jih njegovo srce želi. Denar, slava, moč, imetje česarkoli in kogarkoli naj bi dali človeku občutek, da je sprejet in da je ljubljen. A nobene od teh stvari ne bo dobil drugače kot samo v odnosu. Samo v odnosu, ki je začetek človeka.

Zato človekova pot ni pot odhajanja, ampak pot vračanja v objem, vedno znova nazaj do izvira – od egoizma do odnosa. Vedno znova, vsak dan, večkrat na dan. Tako človek živi v harmoniji, v miru s seboj in z drugimi. Sicer ne gre, sicer je življenje pretežko. Sicer človek išče drugje … in prepričan sem, da tam nikdar ne najde tega, kar išče.

Toda kot sem dejal, nočem ničesar soditi. Vsaka človekova pot je skrivnost. Ni pa skrivnost, da se vse v njegovem življenju začenja in končuje v odnosu z njegovim Bogom. On je prvi človekov odnos.