Preskoči na glavno vsebino

Rumeni fičko

Drobtina iz Rima #3


Dež. Že samo ob misli, kaj vse te na cesti čaka ob lepem vremenu, razodene vso težo odločitve, da greš ven, v rimski promet, ko dežuje. Pa sem moral. Neodložljivo. Prav danes sem moral na glavno postajo Termini, da končno uredim vse za moj vsakdanji prevoz v mesto. Zakaj prav danes in samo danes? Ker bo jutri sciopero, stavka. Seveda, saj ni bilo nobene že dva tedna, tak škandal pa se za italijanske javne delavce seveda ne spodobi.

Brez dežnika sem. Poleg tega grem tokrat prvič sam. Sam v ta džumbus in zmedo ... Verjemite mi, prevažati se po Parizu in Dunaju je stokrat lažje kot prevažati se po Rimu, posebno z javnim prevozom. Grem na postajo. Tam čakam. Avtobusa kar ni in ni. Poleg tega trepetam, ker nimam karte za avtobus. V Sloveniku ni bilo nobene več, niti v kiosku pred našo hišo. Non so quando arrivano, forse tra dieci minuti, forse domani. Potem še to težko vreme ... Oblaki se kar obesijo nate, potlačijo te nekam navznoter ... In se počutiš ... saj veste, kako. Gledam promet. Sivo, črno, srebrno, vsi avtomobili so enaki, vsi kot to vreme, ki te sili, da bi stekel nazaj in se vrgel v posteljo.

Potem pa pride mimo rumeni fičko.

Nič takega, boste rekli. Meni pa je bil res nekaj posebnega. Prav nasmehnil sem se. Nekako bo šlo, sem si rekel. Nekako bo šlo. Ker ga je nekdo poslal v to sivo in težko jutro. In res, šlo je. Pa čeprav ne tako, kot bi si zamislil, da nekaj "gre". Najprej več kot pol ure ni bilo avtobusa. Pa ni bilo kontrole. Ko sem kupoval karto za metro, nisem imel drobiža, 20-evrskega bankovca pa mi ni hotelo vzeti. Pa je prišla mimo neka gospa, ki sicer ni imela drobiža, mi je pa povedala, da je tam zgoraj en kiosk ... na katerem sem dobil drobiž. In potem na glavni postaji, kjer je ena sama velikanska zmeda, dobim policista, ki me usmeri na blagajno ... edino pravo izmed ... kaj pa vem ... desetih ostalih? In na blagajni pridem med množico čakajočih. Potegnem številko čakajočega v vrsti in ugotovim, da je pred mano še 108 (!) številk, na blagajni pa sta dve zelo sitni gospe in en ... malce prijaznejši moški. In molim, da pridem do njega in ne do onih dveh. In res pridem. Poleg tega sem se bal, da bo kaj narobe s podatki, kakšen premalo, kakšen preveč, pa iz Slovenije sem, brez podatka o bivališču v Rimu, bo šlo, ne bo šlo ... Roke so se mi tresle in suha usta sem imel, ko sem ga pozdravil s čisto razpokanim Buongiorno. In je šlo vse v redu. In sem uredil težko uredljivo stvar.

Čeprav sem videl le enega, je takihle rumenih fičkov vse polno. Vsak dan se peljejo mimo ...

Tako se meni v Rimu smeje moja ljuba sv. Terezija Deteta Jezusa.

Komentarji

  1. bogec ne pomaga onim 6 miljonom otrok na leto, ki umrejo preden dopolnejo 5 leta.. In ti otroci bi po mojem skromnem mnenju, res potrebovali malce pomoči..

    tlele.. tlele v tem blog postu pa pomaga kupit avtobusno karto..

    OdgovoriIzbriši
  2. Aninimni II pravi:

    Tamala Rezka je res faca. Lepo je bit njen prijatelj.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej