Rumeni fičko

Drobtina iz Rima #3

Dež. Že samo ob misli, kaj vse te na cesti čaka ob lepem vremenu, razodene vso težo odločitve, da greš ven, v rimski promet, ko dežuje. Pa sem moral. Neodložljivo. Prav danes sem moral na glavno postajo Termini, da končno uredim vse za moj vsakdanji prevoz v mesto. Zakaj prav danes in samo danes? Ker bo jutri sciopero, stavka. Seveda, saj ni bilo nobene že dva tedna, tak škandal pa se za italijanske javne delavce seveda ne spodobi.

Brez dežnika sem. Poleg tega grem tokrat prvič sam. Sam v ta džumbus in zmedo ... Verjemite mi, prevažati se po Parizu in Dunaju je stokrat lažje kot prevažati se po Rimu, posebno z javnim prevozom. Grem na postajo. Tam čakam. Avtobusa kar ni in ni. Poleg tega trepetam, ker nimam karte za avtobus. V Sloveniku ni bilo nobene več, niti v kiosku pred našo hišo. Non so quando arrivano, forse tra dieci minuti, forse domani. Potem še to težko vreme ... Oblaki se kar obesijo nate, potlačijo te nekam navznoter ... In se počutiš ... saj veste, kako. Gledam promet. Sivo, črno, srebrno, vsi avtomobili so enaki, vsi kot to vreme, ki te sili, da bi stekel nazaj in se vrgel v posteljo.

Potem pa pride mimo rumeni fičko.

Nič takega, boste rekli. Meni pa je bil res nekaj posebnega. Prav nasmehnil sem se. Nekako bo šlo, sem si rekel. Nekako bo šlo. Ker ga je nekdo poslal v to sivo in težko jutro. In res, šlo je. Pa čeprav ne tako, kot bi si zamislil, da nekaj "gre". Najprej več kot pol ure ni bilo avtobusa. Pa ni bilo kontrole. Ko sem kupoval karto za metro, nisem imel drobiža, 20-evrskega bankovca pa mi ni hotelo vzeti. Pa je prišla mimo neka gospa, ki sicer ni imela drobiža, mi je pa povedala, da je tam zgoraj en kiosk ... na katerem sem dobil drobiž. In potem na glavni postaji, kjer je ena sama velikanska zmeda, dobim policista, ki me usmeri na blagajno ... edino pravo izmed ... kaj pa vem ... desetih ostalih? In na blagajni pridem med množico čakajočih. Potegnem številko čakajočega v vrsti in ugotovim, da je pred mano še 108 (!) številk, na blagajni pa sta dve zelo sitni gospe in en ... malce prijaznejši moški. In molim, da pridem do njega in ne do onih dveh. In res pridem. Poleg tega sem se bal, da bo kaj narobe s podatki, kakšen premalo, kakšen preveč, pa iz Slovenije sem, brez podatka o bivališču v Rimu, bo šlo, ne bo šlo ... Roke so se mi tresle in suha usta sem imel, ko sem ga pozdravil s čisto razpokanim Buongiorno. In je šlo vse v redu. In sem uredil težko uredljivo stvar.

Čeprav sem videl le enega, je takihle rumenih fičkov vse polno. Vsak dan se peljejo mimo ...

Tako se meni v Rimu smeje moja ljuba sv. Terezija Deteta Jezusa.