Preskoči na glavno vsebino

Da me nekdo najde

Drobtina iz Rima #6


Skozi droben razporek streh različnih višin posije mlečno sonce. Spet grem v šolo. Spet nekoliko v strahu. Ker vem, da me čaka spet nekaj novega - spet nekaj težjega. Ker je vsakič tako, kot pot v strmo steno, z vsakim korakom je težja, vsak oprimek je zahtevnejši, roke in noge pa vedno bolj utrujene. In z vsakim preprijemom si višje, vedno globlji je prepad, vedno težje je pasti, ker se bo vedno težje pobrati. Vsak korak je velik kot gora.

Tako človek rase.

Na križišču stoji mlad par in zbegano gleda v zemljevid. "Fontana di Trevi," rečem, medtem ko stegujem svojo desnico v ulico, po kateri sem ravnokar prišel. Hvaležnost. Nekdo ju je našel.

Dnevi v Rimu so eno samo stopicanje med grščino in hebrejščino. Zdi se mi, da gre za eno samo enigmo: kdo bo zmogel in kdo bo omagal. Novi prostori jezikov so veliki, ogromni, razsežni, da ne vidim konca dvoran. In stopiti vanje ... ta korak je velik kot gora. Morda pa je tole treba: čutiti se majhen pred Svetim pismom, morda sem zato tu.

Čakam, da me nekdo najde.

Lord of the Rings

Komentarji

  1. nekak ni povezave med ogromnim prostorom dveh jezikov in malem prostorom svetega pisma.. si gladko preskočil iz občudovanja jezikov v občudovanje svetega pisma.. drug tir, bi rekli na železnici, in dva popolnoma drugačna svetova.. ( v bistvu trije..)

    sveto pismo so napisali ljudje, ki niso vedeli da je zemlja okrogla. Le zakaj bi jih danes upoštevali? In če bi verniki vsaj enkrat prebrali sveto pismo bi bilo tudi fajn.. Brez prišepetavanja in razlage klera..

    kliknite slabo, če niste prebrali celotnega svetega pisma in povprečno, če ste ga. (tko al tko nikoli noben ne klikne teh dveh gumbov, tko da.. jih lahko uporabimo za to.. )

    OdgovoriIzbriši
  2. "preskočil iz občudovanja jezikov v občudovanje svetega pisma"

    rokohiterski trik bi še dodal..

    OdgovoriIzbriši
  3. Oprostite, gospod oz. gospa Anonimni. Zanima me samo, zakaj tako vztrajno berete vse objave na tem blogu, se mučite in analizirate in komentirate vsak zapis, če Vam pa vsebina očitno ni všeč. Zakaj berete?

    OdgovoriIzbriši
  4. zakaj?

    ker vi verniki te analize ne naredite in imate zaradi tega napačno predstavo o vesolju, znanosti, našem okolju, itd itd. In ker imate napačno dojemanje, kaj je res in kaj ni, je naša družba tako razdeljena in se posledično ne moremo ničesar dogovorit.

    je samo nagovarjanje vas vernikov, da bi končno mogoče malce začeli uporabljat tudi razum, ne samo čustva.

    OdgovoriIzbriši
  5. Dragi anonimni..a v vsem tem času res nisi ugotovil, da tvoja nagovarjanja nagovarjajo le tebe? :D Če že use vernike mečeš v isti koš lahko očitno sklepam po sebi, torej vsi verniki, ki tole beremo, tvoje komentarje le na hitro ošinemo in gremo naprej, ker vemo, da so itak polni enega rantanja. Poba, razlog, da smo tako razdeljeni je en sam. In to je EGOIZEM in ne vera. Egoizem v tem, da morajo vsi delat točno tako, kot jaz hočem, bit morajo taki, delat tako in nič drugače. Če bi bili vsi samo malo bolj odprti en za drugega, ne bi bilo nobene neenotnosti.
    Tako, da če res želiš, rantaj naprej, ampak s tem bolj kot ne le trošiš svoj čas. Pa lep pozdrav!

    OdgovoriIzbriši
  6. "trošiš svoj čas"

    ker vi imate mnenje, ki ga nikoli ne spremenite. Je ni stvari, ki jo lahko rečem, dokažem, pa vi ne boste spremenili mnenja..

    Jst mam prov, vsi ostali se pa lahko prekoljete, ne glede na dokaze.. in to je prvovrstni, pravi, čistokrven EGOIZEM..

    čestitam.

    "Egoizem v tem, da morajo vsi delat točno tako, kot jaz hočem,"
    dejstva so taka. Ne moje ateistične želje, ne želje, mnenja... Pri dejstvih noben človek nima izbire. NOBEN.. ne ti, ne jst. So kar so in to je to. 2+2=4.. VEDNO. Ni demokracije pri dejstvih. In dejstvo je, da religija nima nobenih dokazov za svoje trditve.

    Ima pa en kup nategov, da zakrije to glavno dejstvo. In te natege lahko dokažemo. In en kup dokazanih kriminalnih dejanj. In en kup škodljivih družbenih učinkov, ki se jih da izmerit. Dejstva.


    in vse religije številčno usihajo. Tako da ima smisel malce blebetat na takelih blogih. Občasno ljudje znajo kaj razmislit, kaj je res in kaj ni.

    "da so itak polni enega rantanja"
    resnica je vedno ostra. Resnico boli k. za tvoja počutja, občutke. Je kar je.


    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j