Preskoči na glavno vsebino

Nekaj odvreči, menda vse

»Tako se torej konča vsak boj, ljubezen, slava, bogastvo in vse, za kar mislimo, da so edine vrednote tega sveta: z nepremičnim pogledom v daljavo!« (N. Zaplotnik)

Zgodba o slepem Bartimaju me vedno znova pretrese. Tudi zato, ker je slepota v Svetem pismu velikokrat nekakšna prispodoba za človekovo izgubljenost.

Ne vem, kaj vse je moral preživeti tale človek, Bartimaj. Gotovo pa je, da je bila njegova pot težka, ker je vsaka izgubljenost, vsako tavanje in iskanje tako težko, kot bi moral človek podreti vse, v kar je verjel, vse, na čemer je gradil, in začeti znova. Kot bi moral umreti in se nato še enkrat roditi. In vse to večkrat. To človeka ubija, kajne?

Na tej poti, se mi zdi, vsakdo lahko hodi samo tako, da se počasi, z vsakim korakom posebej malce olupi. Življenje poskrbi za to, da kot luskine s človeka padajo nepotrebne stvari, nebistveni cilji, neumne želje, menda tudi bogastvo, uspeh, slava in premoženje vsake vrste. Človek hodi tako, da vse bolj postaja revež. Da zapušča to, kar misli, da potrebuje, in se steguje proti temu, kar je resnično pomembno.

Bartimaj je revež. Ničesar več nima. Ne ponosa, ne javnega ugleda, ne položaja, ne skrbi ga, kaj bodo drugi rekli. Ni ga strah. Prenaša sovraštvo, posmeh, celo negotovost svoje vere in upanja. Kajti ko nimaš nič več, ko prideš do dna, takrat vidiš bistvo. »Jezus, Davidov sin, usmili se me

Njegov pogled je uperjen v Jezusa. Samo njega še vidi, nič drugega. Ne strahu ne dobička. Samo še njega. In ko ga Jezus pokliče, pusti še edino, kar je imel, svoj plašč. Takrat Bartimaj spregleda. Ko ni več nič pomembno, samo Bog.

Nič me ne vznemirja, ko je moj pogled na Jezusu. Drugi me lahko žalijo, se mi posmehujejo, lahko me tlači neuspeh in poraz, lahko se v meni oglaša glas, da sem neumnež in čudak, da si grem v škodo, da si delam sramoto, ker ne delam, ker ne mislim, ker ne ravnam kot drugi. Lahko sem revež, brez vsega. Ko pa gledam v vseh teh stvareh proti Jezusu, me nič od tega ne vznemirja. Ker ničesar ne potrebujem.

Revež sem, brez vsega. Tako vidim.

Matjaž Krivic, Sama, Islandija 2011

Komentarji

  1. "kot bi moral človek podreti vse, v kar je verjel, vse, na čemer je gradil, in začeti znova."

    če se dobesedno poročiš z idejo je vedno zajeban, ko se izkaže, da je ideja napačna..

    ne se poročit z idejo. Je življenje veliko lepše in veliko pestrejše brez mentalnih idejnih okvirov..

    Slepi Bartimaj zadeva... zanimivo pri teh zdravstvenih čudežih je to, da bog očitno sovraži amputirance. Na vsake toliko časa bog ali kak svetnik menda pozdravi koga z neko boleznijo, a nikdar se še ni zgodilo, da bi kdo po čudežu zrastu novo nogo al roko.. amputiranci očitno morajo počakat na znanost...


    "Revež sem, brez vsega. Tako vidim."
    in spet občudovanje trpljenja.. res ste verniki obsedeni s to situacijo.. Kolk je trpel bla bla bla.. Kolk lepo, kako svečano..

    OdgovoriIzbriši
  2. "ker je slepota v Svetem pismu velikokrat nekakšna prispodoba za človekovo izgubljenost."

    in še.. počasno spreminjanje pomena iz svetega pisma iz "konkretnih čudežev" v "prispodobe"..

    imamo čast opazovat to počasno spreminjanje LIVE.. če bi ti to poizkusil narest v zgodnjih srednjeveških časih, bi te zelo verjetno skurl na grmadi zaradi blasfemije..

    OdgovoriIzbriši
  3. http://news.yahoo.com/life-may-begun-4-1-billion-years-ago-110139729.html

    OdgovoriIzbriši
  4. http://www.bbc.com/future/story/20151026-a-teens-mind-controlled-arm-could-make-prosthetics-cheaper

    še ena stvar, kjer se bogu ne da in mu je treba malce pomagat..

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej