Nekaj odvreči, menda vse

»Tako se torej konča vsak boj, ljubezen, slava, bogastvo in vse, za kar mislimo, da so edine vrednote tega sveta: z nepremičnim pogledom v daljavo!« (N. Zaplotnik)

Zgodba o slepem Bartimaju me vedno znova pretrese. Tudi zato, ker je slepota v Svetem pismu velikokrat nekakšna prispodoba za človekovo izgubljenost.

Ne vem, kaj vse je moral preživeti tale človek, Bartimaj. Gotovo pa je, da je bila njegova pot težka, ker je vsaka izgubljenost, vsako tavanje in iskanje tako težko, kot bi moral človek podreti vse, v kar je verjel, vse, na čemer je gradil, in začeti znova. Kot bi moral umreti in se nato še enkrat roditi. In vse to večkrat. To človeka ubija, kajne?

Na tej poti, se mi zdi, vsakdo lahko hodi samo tako, da se počasi, z vsakim korakom posebej malce olupi. Življenje poskrbi za to, da kot luskine s človeka padajo nepotrebne stvari, nebistveni cilji, neumne želje, menda tudi bogastvo, uspeh, slava in premoženje vsake vrste. Človek hodi tako, da vse bolj postaja revež. Da zapušča to, kar misli, da potrebuje, in se steguje proti temu, kar je resnično pomembno.

Bartimaj je revež. Ničesar več nima. Ne ponosa, ne javnega ugleda, ne položaja, ne skrbi ga, kaj bodo drugi rekli. Ni ga strah. Prenaša sovraštvo, posmeh, celo negotovost svoje vere in upanja. Kajti ko nimaš nič več, ko prideš do dna, takrat vidiš bistvo. »Jezus, Davidov sin, usmili se me.«

Njegov pogled je uperjen v Jezusa. Samo njega še vidi, nič drugega. Ne strahu ne dobička. Samo še njega. In ko ga Jezus pokliče, pusti še edino, kar je imel, svoj plašč. Takrat Bartimaj spregleda. Ko ni več nič pomembno, samo Bog.

Nič me ne vznemirja, ko je moj pogled na Jezusu. Drugi me lahko žalijo, se mi posmehujejo, lahko me tlači neuspeh in poraz, lahko se v meni oglaša glas, da sem neumnež in čudak, da si grem v škodo, da si delam sramoto, ker ne delam, ker ne mislim, ker ne ravnam kot drugi. Lahko sem revež, brez vsega. Ko pa gledam v vseh teh stvareh proti Jezusu, me nič od tega ne vznemirja. Ker ničesar ne potrebujem.

Revež sem, brez vsega. Tako vidim.

Matjaž Krivic, Sama, Islandija 2011