Preskoči na glavno vsebino

Nekaj odvreči, menda vse

»Tako se torej konča vsak boj, ljubezen, slava, bogastvo in vse, za kar mislimo, da so edine vrednote tega sveta: z nepremičnim pogledom v daljavo!« (N. Zaplotnik)

Zgodba o slepem Bartimaju me vedno znova pretrese. Tudi zato, ker je slepota v Svetem pismu velikokrat nekakšna prispodoba za človekovo izgubljenost.

Ne vem, kaj vse je moral preživeti tale človek, Bartimaj. Gotovo pa je, da je bila njegova pot težka, ker je vsaka izgubljenost, vsako tavanje in iskanje tako težko, kot bi moral človek podreti vse, v kar je verjel, vse, na čemer je gradil, in začeti znova. Kot bi moral umreti in se nato še enkrat roditi. In vse to večkrat. To človeka ubija, kajne?

Na tej poti, se mi zdi, vsakdo lahko hodi samo tako, da se počasi, z vsakim korakom posebej malce olupi. Življenje poskrbi za to, da kot luskine s človeka padajo nepotrebne stvari, nebistveni cilji, neumne želje, menda tudi bogastvo, uspeh, slava in premoženje vsake vrste. Človek hodi tako, da vse bolj postaja revež. Da zapušča to, kar misli, da potrebuje, in se steguje proti temu, kar je resnično pomembno.

Bartimaj je revež. Ničesar več nima. Ne ponosa, ne javnega ugleda, ne položaja, ne skrbi ga, kaj bodo drugi rekli. Ni ga strah. Prenaša sovraštvo, posmeh, celo negotovost svoje vere in upanja. Kajti ko nimaš nič več, ko prideš do dna, takrat vidiš bistvo. »Jezus, Davidov sin, usmili se me

Njegov pogled je uperjen v Jezusa. Samo njega še vidi, nič drugega. Ne strahu ne dobička. Samo še njega. In ko ga Jezus pokliče, pusti še edino, kar je imel, svoj plašč. Takrat Bartimaj spregleda. Ko ni več nič pomembno, samo Bog.

Nič me ne vznemirja, ko je moj pogled na Jezusu. Drugi me lahko žalijo, se mi posmehujejo, lahko me tlači neuspeh in poraz, lahko se v meni oglaša glas, da sem neumnež in čudak, da si grem v škodo, da si delam sramoto, ker ne delam, ker ne mislim, ker ne ravnam kot drugi. Lahko sem revež, brez vsega. Ko pa gledam v vseh teh stvareh proti Jezusu, me nič od tega ne vznemirja. Ker ničesar ne potrebujem.

Revež sem, brez vsega. Tako vidim.

Matjaž Krivic, Sama, Islandija 2011

Komentarji

  1. "kot bi moral človek podreti vse, v kar je verjel, vse, na čemer je gradil, in začeti znova."

    če se dobesedno poročiš z idejo je vedno zajeban, ko se izkaže, da je ideja napačna..

    ne se poročit z idejo. Je življenje veliko lepše in veliko pestrejše brez mentalnih idejnih okvirov..

    Slepi Bartimaj zadeva... zanimivo pri teh zdravstvenih čudežih je to, da bog očitno sovraži amputirance. Na vsake toliko časa bog ali kak svetnik menda pozdravi koga z neko boleznijo, a nikdar se še ni zgodilo, da bi kdo po čudežu zrastu novo nogo al roko.. amputiranci očitno morajo počakat na znanost...


    "Revež sem, brez vsega. Tako vidim."
    in spet občudovanje trpljenja.. res ste verniki obsedeni s to situacijo.. Kolk je trpel bla bla bla.. Kolk lepo, kako svečano..

    OdgovoriIzbriši
  2. "ker je slepota v Svetem pismu velikokrat nekakšna prispodoba za človekovo izgubljenost."

    in še.. počasno spreminjanje pomena iz svetega pisma iz "konkretnih čudežev" v "prispodobe"..

    imamo čast opazovat to počasno spreminjanje LIVE.. če bi ti to poizkusil narest v zgodnjih srednjeveških časih, bi te zelo verjetno skurl na grmadi zaradi blasfemije..

    OdgovoriIzbriši
  3. http://news.yahoo.com/life-may-begun-4-1-billion-years-ago-110139729.html

    OdgovoriIzbriši
  4. http://www.bbc.com/future/story/20151026-a-teens-mind-controlled-arm-could-make-prosthetics-cheaper

    še ena stvar, kjer se bogu ne da in mu je treba malce pomagat..

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.