Preskoči na glavno vsebino

Samoodrešitev

Morda ste v kaki župniji pod misijonskim križem že kdaj zagledali čuden napis, ki smo se ga do nedavnega verjetno držali prav vsi. Tudi v domači župniji imamo takšen križ, pod katerim piše: »Reši svojo dušo.« Svet je poln takih napisov. Pojdite samo v najbližjo knjigarno, pa boste gotovo našli kakšno knjigo nasvetov, kako biti srečni, kako dobro vzgajati, 10 pravil za dobro življenje itd.

V čem je problem takih napisov in nasvetov? Saj si vendar vsi želimo nebes, sreče ali kakorkoli že imenujemo nek svoj daljni cilj. Saj zato smo pa kristjani, ne? V čem je problem takih napisov in nasvetov? V tem, da niso resnični. Nihče se ne more rešiti sam. Nimamo šans. Nikdar ne bomo tako dobri, da bi se mogli rešiti. Rešeni bomo samo kot Cerkev, kot skupnost. Ali pa ne bomo.

In to je lekcija, s katero danes Jezus poučuje nekega popolnega fanta. Tale človek, ki je pritekel do Jezusa, je bil fant od fare. Delal je vse, kot je treba. Verjetno je bil redno pri maši, dosledno je ubogal mamo in očeta, pridno se je učil in sploh bil vsem najsvetlejši zgled. Izpolnjeval je zapovedi, bil je ubogljiv in priden fant. Verjetno so mu vsi ploskali in ga občudovali. Verjetno so bili precej ponosni nanj. Pred njim je bil samo še en nedosežen cilj. Zato je prišel do Jezusa. Zanimalo ga je, kako bi dosegel še svojo zadnjo diplomo: večno življenje.

Jezus ga je takoj usmeril navzven. Povedal mu je zapovedi v odnosu do bližnjega. Ker ni razumel, mu je povedal bolj nazorno. Rekel mu je, da mu v vsem, kar počne, nekaj manjka. Čeprav se je zdelo, da je fant popoln, mu je manjkalo ljubezni. Ta fant je bil sicer zelo uspešen, zelo "krščanski", vendar je vse počel samo zato, da bi ga imeli radi, da bi dobil priznanje in diplomo, da bi »rešil svojo dušo«, ne pa zato, ker bi on imel nekoga rad. Vse je počel zato, da bi nekaj dobil, namesto da bi nekaj dal. Zato ga je Jezus postavil pred zahtevno človekovo odločitev, pred morda največje tveganje človekovega življenja – pred odločitev ljubezni. Rekel mu je, naj se odpove lastni koristi in dela dobro, ne da bi ga za to kdo pohvalil, ne da bi imel od tega neko korist. Naj dela dobro samo zato, ker ima nekoga rad. Tega pa fant ni zmogel. Bal se je, da bo potem vse izgubil, da potem ne bo več nič pomenil, bal se je, da bo pogubljen, če bo ostal brez dosežkov. Brez zapisanih dobrih del.

Tako zapravimo svojo dušo. Ko mislimo, da je naša vrednost odvisna od naših dejanj. Takrat postanemo egoistični. Delamo zase in za nikogar drugega. Toda nihče se ne more rešiti sam. Nihče. Nikdar ne bomo naredili dovolj dobrega, da bi si to zaslužili. Rešeni bomo šele takrat, ko bomo rešili nekoga drugega. Ker bomo takrat razumeli, da je odrešenje biti ljubljen. In da je to dar, ki ga lahko živimo samo v skupnosti.

Komentarji

  1. "V čem je problem takih napisov in nasvetov? V tem, da niso resnični."

    isn't it ironic.. (alanis morissete)

    OdgovoriIzbriši
  2. Kako zelo boleče res! Čudovito ubesedeno. Hvala za to budnico, čeprav je tako grenka.

    OdgovoriIzbriši
  3. ... Marko, kako resnično !!! "... nihče se ne more rešiti sam. Nihče. Nikdar ne bomo naredili dovolj dobrega, da bi si to zaslužili. Rešeni bomo šele takrat, ko bomo rešili nekoga drugega. Ker bomo takrat razumeli, da je odrešenje biti ljubljen. In da je to dar, ki ga lahko živimo samo v skupnosti."

    OdgovoriIzbriši
  4. kot vedno, religija govori ljudem, kaki grešniki so. To stalno zaničevanje ljudi je mentalno bolano početje. Ampak ponuja pa tudi nagrado, končno "odrešenje".. Bog ponuja zdravilo, samo če se boste obnašali tako, kot bog želi.. In tukaj je tista manipulacija. Bog nikoli ne pove ničesar sam. Vedno so neki "preroki", ki govorijo, da jim je bog povedal, kaj je prav in kaj ni..

    in ste verniki celotno življenje ujetniki neke ideje, ki prinaša finančne dohodke neki organizaciji.

    "Nikdar ne bomo naredili dovolj dobrega, da bi si to zaslužili."
    ja, nikdar dovolj dober. Stalno v nekem psihičnem pritisku, ko samega sebe stalno kritiziraš.. Lepa smer za nesrečno, bolano življenje..

    In kdo nam govori to, da nikoli nismo dovolj dobri?
    organizacija, ki (je) skriva(la) pedifile v svojih vrstah..

    isn't it ironic..



    OdgovoriIzbriši
  5. Bog nas ljubi takšne, kot smo. Ne,ker bi bili popolni, ali da bi takšni postali. Ljubi nas popolnoma zastonjsko in brezpogojno, kar pomeni, da si tega ne prislužimo, ampak njegovo ljubezen enostavno imamo.
    Življenje v nebesih pa je tako presežno, da si ga ne moremo zaslužiti, ker je nekaj tako čudovitega lahko le dar.
    Vse je milost, vse je dar.

    OdgovoriIzbriši
  6. "Življenje v nebesih pa je tako presežno, "

    seveda je.. brez dvoma..

    Kot mladoletni otroci, ko se jim obljubi sladoled. Vam ta bleščeča igrača zastira pogled. Se tako blešči in tako si jo želite, da se vam vprašanje "ali je res" sploh ne pojavi..

    kot pravi hazarderji v Las vegasu. Sej bo. Sigurno bo zadetek. Sej so mi rekli, da bo. Brez dvoma.

    in to nagrado vam obljublja organizacija, ki je ukradla miljardo, skriva pedofile, laže, manipulira.. ampak ja.. nagrada se le tako lepo blešči.. joj kolk bo dobr.. joj kolk bo lepo..

    otroci.. nekateri ste res mentalni otroci..

    OdgovoriIzbriši
  7. je res žalostvo gledat ljudi, kak so vrgli življenje proč za eno idejo. In to za idejo, ki pade kot pijaec po štengah, če jo malenkostno pretreseš..

    ampak sami ste si krivi. Ne zmorete dojet nategov. Je lažnjiva nagrada še vedno preveč bleščeča.. Neverjetno. Da odrasli ljudje ne zmorejo dojet teh preprostih šarlatanskih trikov mi je nedojemljivo..

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n