Drobtina iz Rima #4
Zadnje dni blog sameva, prav ste opazili. Pa ne, da se ne bi nič dogajalo. Ravno nasprotno, ves teden in še precejšnji del prejšnjega sem porabil za učenje. Jutri me namreč čaka izpit iz biblične kulture, ki je po domače povedano in kratko malo kar sprejemni izpit na biblično teologijo. Uh. Po desetih letih od diplome imam jutri izpit. Živčen sem, kot že dolgo ne, prebava ima prebliske in tisti stres, ki ga prepoznaš s tiščanjem v prsih se je vrnil. Pa ga sploh nisem pogrešal ...
Naključje je, da prav te dni znova prebiram stavke in besede Nejca Zaplotnika in njegovo ne legendarno, ampak kultno Pot.
Gore so vendar tako lepe in varne, okrutnih gora ne poznam. Nevarni smo sami, kadar dvomimo v svojo pot, kadar se nam tresejo kolena, takrat, ko bi morali misliti in garati. Čutiš, da boš preživel, in to je dovolj: veselje do življenja, volja do dela in sprejemanje narave takšne, kakršna je.
in
In tako je alpinizem postal moje življenje, ker ne pripelje nikamor drugam, kakor na sam začetek, in naučil sem se, da mora preživeti trenutek ostati za menoj, zapahnjen in zaklenjen, kajti pred menoj se že sveti droben nov kamenček.
kajti
Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel,
kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.
Samo najti pot. Hoditi jo. In kaj to pomeni? Narediti po en korak naenkrat. Samo en. Delati, živeti, kar je tisti trenutek treba. Čakati ali napredovati, padati ali vstajati. Se učiti ali počivati, prisluhniti komu in mu dati svoj čas. Ko se obremenjujem s tem, kaj bo in kako, če sploh bo in kaj bo z menoj, če ne bo tako, kot sem si zamislil, me uničuje. V bistvu res nimam cilja, izginja pred menoj in se spet pojavlja. In tako to res ni cilj ... je samo blodnja, utvara, fatamorgana ...
Tako se z učenjem učim hoditi. Ja, živeti ta trenutek in se ne obremenjevati, kaj bo. Samo delati in živeti to, kar ti je dano ta trenutek. Potem bo, kar bo. In bo prav, kar bo. Cilj ni pravi, če ga ne prepoznaš iz poti.
Zdaj se moram učiti. Učiti, kolikor morem. Kaj bo jutri, ni moja stvar. Je stvar Boga, ki mi je dal pot.
" Kaj bo jutri, ni moja stvar. Je stvar Boga, ki mi je dal pot. "
OdgovoriIzbrišitudi hitler je trdil v svojih nastopih in blodnjah, da sledi bogu in posluša božje napotke.. Kot vsak poceni prerok v zgodovini, ki se je šel turista in raje živel od naivnosti ljudi, kot da bi sam prijel za kako delo..
Bog ti je dal pot? Kak že? Si čutil na vodi? Edini dokaz za to imaš svojo misel, ki se je nekoč pojavila v tvoji lastni glavi. Res je to "prava" pot. In to misel si kot veliko ostalih stvari pripisal bogu. Da ti jo je bog dal. Bravo, super. Tak način ugotavljanja, kaj je res in kaj ni je bizaren. Je bog dal misel onemu pastiju v glavo, da mora sina zaklat, da dokaže svojo ljubav do boga.. In gre to skoraj narest.
In ta stalni vsakodnevni prenos odgovornosti na neko avtoriteto. Jst nism nc odgovoren, en višje od mene je odgovoren. Nič ne morem, nič ne odločam filozofija je milo rečeno bizarna.
Ta blog post je točno dva stavka predolg.