Preskoči na glavno vsebino

Rumeni fičko

Drobtina iz Rima #3


Dež. Že samo ob misli, kaj vse te na cesti čaka ob lepem vremenu, razodene vso težo odločitve, da greš ven, v rimski promet, ko dežuje. Pa sem moral. Neodložljivo. Prav danes sem moral na glavno postajo Termini, da končno uredim vse za moj vsakdanji prevoz v mesto. Zakaj prav danes in samo danes? Ker bo jutri sciopero, stavka. Seveda, saj ni bilo nobene že dva tedna, tak škandal pa se za italijanske javne delavce seveda ne spodobi.

Brez dežnika sem. Poleg tega grem tokrat prvič sam. Sam v ta džumbus in zmedo ... Verjemite mi, prevažati se po Parizu in Dunaju je stokrat lažje kot prevažati se po Rimu, posebno z javnim prevozom. Grem na postajo. Tam čakam. Avtobusa kar ni in ni. Poleg tega trepetam, ker nimam karte za avtobus. V Sloveniku ni bilo nobene več, niti v kiosku pred našo hišo. Non so quando arrivano, forse tra dieci minuti, forse domani. Potem še to težko vreme ... Oblaki se kar obesijo nate, potlačijo te nekam navznoter ... In se počutiš ... saj veste, kako. Gledam promet. Sivo, črno, srebrno, vsi avtomobili so enaki, vsi kot to vreme, ki te sili, da bi stekel nazaj in se vrgel v posteljo.

Potem pa pride mimo rumeni fičko.

Nič takega, boste rekli. Meni pa je bil res nekaj posebnega. Prav nasmehnil sem se. Nekako bo šlo, sem si rekel. Nekako bo šlo. Ker ga je nekdo poslal v to sivo in težko jutro. In res, šlo je. Pa čeprav ne tako, kot bi si zamislil, da nekaj "gre". Najprej več kot pol ure ni bilo avtobusa. Pa ni bilo kontrole. Ko sem kupoval karto za metro, nisem imel drobiža, 20-evrskega bankovca pa mi ni hotelo vzeti. Pa je prišla mimo neka gospa, ki sicer ni imela drobiža, mi je pa povedala, da je tam zgoraj en kiosk ... na katerem sem dobil drobiž. In potem na glavni postaji, kjer je ena sama velikanska zmeda, dobim policista, ki me usmeri na blagajno ... edino pravo izmed ... kaj pa vem ... desetih ostalih? In na blagajni pridem med množico čakajočih. Potegnem številko čakajočega v vrsti in ugotovim, da je pred mano še 108 (!) številk, na blagajni pa sta dve zelo sitni gospe in en ... malce prijaznejši moški. In molim, da pridem do njega in ne do onih dveh. In res pridem. Poleg tega sem se bal, da bo kaj narobe s podatki, kakšen premalo, kakšen preveč, pa iz Slovenije sem, brez podatka o bivališču v Rimu, bo šlo, ne bo šlo ... Roke so se mi tresle in suha usta sem imel, ko sem ga pozdravil s čisto razpokanim Buongiorno. In je šlo vse v redu. In sem uredil težko uredljivo stvar.

Čeprav sem videl le enega, je takihle rumenih fičkov vse polno. Vsak dan se peljejo mimo ...

Tako se meni v Rimu smeje moja ljuba sv. Terezija Deteta Jezusa.

Komentarji

  1. bogec ne pomaga onim 6 miljonom otrok na leto, ki umrejo preden dopolnejo 5 leta.. In ti otroci bi po mojem skromnem mnenju, res potrebovali malce pomoči..

    tlele.. tlele v tem blog postu pa pomaga kupit avtobusno karto..

    OdgovoriIzbriši
  2. Aninimni II pravi:

    Tamala Rezka je res faca. Lepo je bit njen prijatelj.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.