Preskoči na glavno vsebino

Ema 2010 - prvič

Pa poglejmo, kaj bomo slišali jutri in kakšne so možnosti za nastop v finalu. Po mojih napovedih, seveda. :)


01. Sara Kobold – Od tod do večnosti
Mična gospodična, ki bi znala bolj kot s svojim glasom impresionirati s svojim izgledom. Njena pesem ne spada ravno med presežke glasbene scene, a punca obeta. Morda finale.

02. Brigita Šuler – Para me*

Veteranka nastopov na Emi tokrat gotovo ne bo ostala brez finala. To ji zagotavlja "lenderovski" komad, ki ga imamo Slovenci (preveč) radi. Sicer pa gre za pesem z obetavnim začetkom, ki pa se kasneje z refrenom ponavlja kot stara plošča. 

03. Nina Pušlar – Dež*

Nekaj svežega, kar zadeva Ninin slog, pa tudi Emino sceno. Zanimiva popestritev. Zaradi spevnosti in poslušljivosti računam, da bo v finalu.

04. Langa – Roko mi daj*

Verjetno najslabša od vseh treh Langinih pesmi na Emi. Poskušajo tretjič in gotovo bodo v finalu, a ne zaradi kakovosti pesmi, ampak zvestobe glasovalnega aparata.

05. Saša Zamernik – Živim za zdaj

Doslej neznana zvezda z mirno balado, ki pa je žal preveč mirna. Več sreče prihodnjič.

06. Ylenia Zobec – Priznam*

Moja prva favoritinja. Finale si gotovo zasluži, ker je pesem odpeta kvalitetno, ker gre za neutečeno in ganljivo balado. Vso srečo, Ylenia.


07. Vaso & D Plejbeks – Gremo na Emo
Kdaj pa kdaj se mi zdi, da je žirija, ki pošilja predstavnike na Emo ali brez posluha ali brez domišljije. Vaso uteleša oboje. Nima šans.

08. Martina Šraj – Dovolj ljubezni

Martina se hvali s svojo pesmijo, ki pa je (žal) elektronska pokveka. Malo več izkušenj bo morda iz nje izklesalo malo več stila. Brez finala.

09. Marko Vozelj – Moj si zrak*

Eden večjih favoritov za finale. Ljudje ga imajo radi, kar dokazuje nagrada občinstva za Slovensko popevko pred dvema letoma, pesem je dopadljiva, tako da lahko na visoko uvrstitev verjetno računamo tudi v finalu.


10. Petra Pečovnik – Iz navade
Petra, tudi tvoja pesem je preveč "iz navade". Monotono. Brez finala.

11. Martina Feri – Le en dan*

Umirjena napol džezovska skladbica, ki uporablja nove in zanimive prijeme, predvsem v izbiri glasbenih intervalov. Ne vem, kam bo padla po "televotingu", a če bi jaz izbiral, bi si gotovo zaslužila finale. Pustimo se presenetiti.

12. Zadnji Taxi – Franjo

Pesem á la Silvija, ki jo je nekoč pel Magnifico. Toda tako uspešna gotovo ne bo. Ne prepriča, čeprav začetek nakazuje nekaj novega, morda posebnega, navdušujočega. Refren pokvari vse. Brez finala.

13. Manca Špik – Tukaj sem doma*

Manca se trudi priti v srca Slovencev in morda je tja tudi že prišla. Verjetno ji bodo oprostili neprepričljivo skladbo in jo zaradi popularnosti uvrstili v nedeljsko dogajanje; nisem prepričan, da si ga zasluži.

14. Ansambel Roka Žlindre & Kalamari – Narodno zabavni rock

Zanimiva ideja, ki bi se jo dalo odlično tržiti tudi na Eurosongu, toda kombinacija rocka in narodnozabavne glasbe je nekoliko nedodelana. Ali je za to kriva neizkušenost glasbenikov ali preveč na lahko vzeta naloga? Naj presodi ljudstvo. A mislim, da bi morali biti za finale preprosto bolj inovativni in prepričljivi.


Uživajte jutri ob 20.00.

Komentarji

  1. Marko, mislim, da bi te na rtv-ju lahko vzeli kot honorarnega delavca vsaj za emo. Vsekakor so napovedi izvirne in kažejo, da jih piše pravi poznavalec! :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Vsak čast, Marko! Bodi pozdravljen iz Artič

    OdgovoriIzbriši
  3. Kmalu bomo videli, ali tvoje napovedi držijo ;))))

    OdgovoriIzbriši
  4. bravo, za 5 skladb si zadel pravilno in jih poslal v finale :)
    Samu Martino Šraj in Kalamarom ter Ansamblu Roka Žlindre nisi pripisal, da bodo šli v finale :)
    Drugo leto bo treba tebe poslat za komisijo, ko se bo izbiralo pesmi za emo ;P

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j