Točka nič

Prevelika pričakovanja so že premnoge duše pahnila v globoko brezno, ki mu včasih rečemo razočaranje, včasih neuspeh, včasih celo depresija. Iz njega je težka pot. Težka, ker v njem ugotovimo, da smo sami. Težka, ker vemo, da sami iz nje ne bomo mogli. Da, največja težava je človekovo ponižanje, ki ga doživi ob svojem neuspehu. Ponižanje, ki mu končno pove, da je človek v svojem bistvu – pa čeprav želi nasprotno dokazati večino svojega bivanja – krhko, slabotno bitje.

In poraz, neuspeh, ponižanje je točka, kjer se lahko njegovo življenje preokrene – ali se izboljša ali pa uniči. Prav na tej točki namreč človek lahko spozna, da je pravzaprav človekova največja moč njegova nemoč.

Se sliši čudno? Pa je res. Šele v spoznanju svoje nemoči se ponavadi obrnemo po pomoč. Šele v nemoči smo pripravljeni poslušati drugega, šele nemočni smo pripravljeni imeti radi – in to je naša največja moč. Tako torej tudi Simon, podoba naše slabotnosti, po celi noči neuspehov spozna, da sam ne bo zmogel. In njegovo življenje bi se lahko končalo v breznu, pa se vendar ne.
Takrat nekomu prepusti svoj čoln. In mu prepusti svoje moči, svoje znanje, svoje sposobnosti. Prisluhne mu, verjame mu, čeprav so vsi razlogi proti temu, čeprav se zdi neumno in nesmiselno: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« (Lk 5,5)

Ko človek začuti svojo nemoč, je edina stvar, ki jo lahko naredi, da gre za Njim. Da ga posluša. Mogoče namreč želi prav preko naše nemoči pokazati svojo moč.

Čutim, da največkrat srečujemo svojo nemoč prav v vzgojnem poklicu ... pa naj gre za vero, vrednote, dejanja, zgled ... Vso noč se trudimo, da bi kaj naredili – in ni ničesar. Nobenega sadu. Nič, še znamenja ne, da smo naredili prav. In pogosto se nam še tisto, kar smo naredili, sesuje. To je naša točka nič. Točka, v kateri lahko Bogu ponudimo svoj čoln, da bo On učil iz njega. Da nam On pokaže, kam je treba vreči mreže. In da nam pove, da na svojo nemoč lahko odgovorimo samo z vztrajnostjo, z zvestobo v tem, kar smo.

To je naš poklic. To je naš del naloge. Ostalo bo opravil On, ki nas je hotel imeti prav na tem mestu, prav take, kot smo, nemočne in revne. Ne da bi se pred nami bahal s svojo močjo, ampak da bi nam pokazal, da je On naša moč.

Komentarji

  1. Morem vsaj pohvalit to objavo - zelo dobro razmišljanje, ki da misliti in vleče.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar