Preskoči na glavno vsebino

Točka nič

Prevelika pričakovanja so že premnoge duše pahnila v globoko brezno, ki mu včasih rečemo razočaranje, včasih neuspeh, včasih celo depresija. Iz njega je težka pot. Težka, ker v njem ugotovimo, da smo sami. Težka, ker vemo, da sami iz nje ne bomo mogli. Da, največja težava je človekovo ponižanje, ki ga doživi ob svojem neuspehu. Ponižanje, ki mu končno pove, da je človek v svojem bistvu – pa čeprav želi nasprotno dokazati večino svojega bivanja – krhko, slabotno bitje.

In poraz, neuspeh, ponižanje je točka, kjer se lahko njegovo življenje preokrene – ali se izboljša ali pa uniči. Prav na tej točki namreč človek lahko spozna, da je pravzaprav človekova največja moč njegova nemoč.

Se sliši čudno? Pa je res. Šele v spoznanju svoje nemoči se ponavadi obrnemo po pomoč. Šele v nemoči smo pripravljeni poslušati drugega, šele nemočni smo pripravljeni imeti radi – in to je naša največja moč. Tako torej tudi Simon, podoba naše slabotnosti, po celi noči neuspehov spozna, da sam ne bo zmogel. In njegovo življenje bi se lahko končalo v breznu, pa se vendar ne.
Takrat nekomu prepusti svoj čoln. In mu prepusti svoje moči, svoje znanje, svoje sposobnosti. Prisluhne mu, verjame mu, čeprav so vsi razlogi proti temu, čeprav se zdi neumno in nesmiselno: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« (Lk 5,5)

Ko človek začuti svojo nemoč, je edina stvar, ki jo lahko naredi, da gre za Njim. Da ga posluša. Mogoče namreč želi prav preko naše nemoči pokazati svojo moč.

Čutim, da največkrat srečujemo svojo nemoč prav v vzgojnem poklicu ... pa naj gre za vero, vrednote, dejanja, zgled ... Vso noč se trudimo, da bi kaj naredili – in ni ničesar. Nobenega sadu. Nič, še znamenja ne, da smo naredili prav. In pogosto se nam še tisto, kar smo naredili, sesuje. To je naša točka nič. Točka, v kateri lahko Bogu ponudimo svoj čoln, da bo On učil iz njega. Da nam On pokaže, kam je treba vreči mreže. In da nam pove, da na svojo nemoč lahko odgovorimo samo z vztrajnostjo, z zvestobo v tem, kar smo.

To je naš poklic. To je naš del naloge. Ostalo bo opravil On, ki nas je hotel imeti prav na tem mestu, prav take, kot smo, nemočne in revne. Ne da bi se pred nami bahal s svojo močjo, ampak da bi nam pokazal, da je On naša moč.

Komentarji

  1. Morem vsaj pohvalit to objavo - zelo dobro razmišljanje, ki da misliti in vleče.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n