Velikokrat sklenemo, da se bomo v postu spremenili, da bomo postali res drugačni. Ne samo v postu, velikokrat sprejmemo take in podobne sklepe in si naredimo krasen načrt. Vemo, kako se ponavadi konča: z nekaj trenutki razočaranja in vsakdanjo rutino, ki se nadaljuje v nedogled.
Ponavadi se to zgodi, ker si mislimo, da bi morali postati nekdo drug. A pravzaprav tega nihče ne zahteva od nas. To bi bil notranji samomor. Ne, spremeniti se moramo tako, da bi postali bolj mi kot smo to bili poprej. Da se pravzaprav ne bi spremenili, ampak očistili svojo pravo podobo. V tem je prava sprememba. Sprememba, ki vliva strah.
Gre namreč za podobno zadevo, kot če bi zamenjali svoj obraz! Veste, da vas potem toliko in toliko ljudi ne bi več prepoznalo, niti sprejelo ... Sprememb, da, teh se ljudje najbolj bojimo. Tudi učence na gori je prevzela groza. Ker nas spremembe postavijo na trhla tla.
A zakaj bi se človek spremenil? Zakaj bi tvegal to grozo, negotovost? Preprosto zato, ker se človek mora spremeniti. Ker je v spreminjanju rast, napredek, ker je v njem življenjski sok. Kot je v pomladi. In brez nje ni življenja, to vemo.
Nič drugače ne gre pri Jezusu. Tudi On se je moral spremeniti, postati drugačen. Moral se je spremeniti, da bi lahko sprejel drugačno pot, kot so jo od njega pričakovali drugi. Ker je to pot nepriljubljenosti, včasih celo zasmehovanja, včasih ponižanja, včasih razočaranja, tako velikokrat pa tudi pot vegotovosti in nesmiselnosti – pot kristjana. Pot križa. Pot, ki je ravno zaradi svoje drugačnosti in nerazumljenosti pot svobode in pot ljubezni. Pot, po kateri hodijo pravi ljudje. Pot, ki jo moramo tudi danes nanovo odkriti. Skozi molitev. Kajti po njej se je Jezus spremenil in po njej se moremo spremeniti tudi mi.
Spomnite se nekoga, ki ga imate res radi, a ga ne velikokrat vidite. Ali pa koga, ki vas čaka v večnosti. Kakšen je v vašem spominu? Lep, nadvse lep, kajne? Tako lep, da kar sije. To je tudi naš obraz, obraz, ki bo sijal, ko bo sposoben imeti rad. In oblikujemo ga že danes. Se bo kmalu zasvetil?
Ponavadi se to zgodi, ker si mislimo, da bi morali postati nekdo drug. A pravzaprav tega nihče ne zahteva od nas. To bi bil notranji samomor. Ne, spremeniti se moramo tako, da bi postali bolj mi kot smo to bili poprej. Da se pravzaprav ne bi spremenili, ampak očistili svojo pravo podobo. V tem je prava sprememba. Sprememba, ki vliva strah.
A zakaj bi se človek spremenil? Zakaj bi tvegal to grozo, negotovost? Preprosto zato, ker se človek mora spremeniti. Ker je v spreminjanju rast, napredek, ker je v njem življenjski sok. Kot je v pomladi. In brez nje ni življenja, to vemo.
Nič drugače ne gre pri Jezusu. Tudi On se je moral spremeniti, postati drugačen. Moral se je spremeniti, da bi lahko sprejel drugačno pot, kot so jo od njega pričakovali drugi. Ker je to pot nepriljubljenosti, včasih celo zasmehovanja, včasih ponižanja, včasih razočaranja, tako velikokrat pa tudi pot vegotovosti in nesmiselnosti – pot kristjana. Pot križa. Pot, ki je ravno zaradi svoje drugačnosti in nerazumljenosti pot svobode in pot ljubezni. Pot, po kateri hodijo pravi ljudje. Pot, ki jo moramo tudi danes nanovo odkriti. Skozi molitev. Kajti po njej se je Jezus spremenil in po njej se moremo spremeniti tudi mi.
Spomnite se nekoga, ki ga imate res radi, a ga ne velikokrat vidite. Ali pa koga, ki vas čaka v večnosti. Kakšen je v vašem spominu? Lep, nadvse lep, kajne? Tako lep, da kar sije. To je tudi naš obraz, obraz, ki bo sijal, ko bo sposoben imeti rad. In oblikujemo ga že danes. Se bo kmalu zasvetil?
Upam, da res kmalu.
OdgovoriIzbriši