Preskoči na glavno vsebino

Nazareška grenčica

Ste že kdaj pili švedsko grenčico? Grenčica z velikim »G«. Grenčica, ki si krepko zasluži to ime. Grenčica, ki mi je vedno, ko sem jo spil, v ustih pustila zvijajoč, trpek, nezaslišano slab okus. A je bila edina stvar, ki mi je pomagala, ko me je bolel želodec.

Menda je res nekaj čudnega v tem, da človeku pomaga šele nekaj grenkega. Ne priljubljene in reklamirane dobrote in sladkosti tega sveta. Pozdravi ga samo grenkoba. Če jo je pripravljen sprejeti, kljub temu, da se mu upira. Ali pa se ne pozdravi nikdar. In tako ni samo z njegovo prebavo. Tako je tudi s krvjo, tako je z glavo, tako je tudi s srcem.

Da, tudi srce pozdravi šele grenkoba. Srce odpre šele grenkoba. Ali pa ga ne nikoli. Kajti šele kdor občuti grenkobo ljubezni, bo spoznal tudi njeno lepoto in njeno zahtevnost.
Govorim napačno? Ljubezen da je grenka? Saj ne vedno. Ljubezen je lepa. Ljubezen prinaša veselje v srce. Ljubezen je privlačna, ljubezen nam je pisana na kožo. A če bi bila ljubezen samo taka, bi srce božala, ne bi ga pa nikdar odprla.

A ljubezen je tudi zahtevna, hoče vse. Ljubezen je neizprosna. Ljubezen je predrzna, ne ravna se po predpisih in načrtih. In ljubezen ljubi resnico. Resnica pa včasih tako zelo boli. In da, zato ljubezen tudi boli. Kot boli, ko ti kdo ruje trn iz roke. Kot greni, ko te zdravi grenčica ... Boli, ker jo človek ne razume. Ker jo imenuje »škoda«, »izgubljanje«, »nesmisel«, »krivica«, »zmota« ... Pa ne »išče svojega« in »ne misli hudega«, »vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse pretrpi.«

Edino zdravilo in edina bolezen je ljubezen.

Zato tiste trde Jezusove besede svojim domačinom. Zato ta nazareška grenčica. Ker človek ne more nič dati s priljubljenostjo, ampak z ljubeznijo. In ker človeka ne moreš ozdraviti z ljubeznijo, če se ne zaveda, da jo potrebuje.

Ljubezen ne more grešiti. Pa četudi jo drugi razumejo kot greh.

Komentarji

  1. Dobro napisano in se strinjam. Lepe reči morajo tako 'raniti' naše srce, razbiti led, ki ga obdaja - nič ne pomaga, če samo božajo po vrhu. Ne razumemo, a moramo sprejeti, če ne se nič ne zgodi - ostajamo na istem, vse se konča pri tistem previsu...

    OdgovoriIzbriši
  2. Mislim, da si z " Ljubezen ne more grešiti. Pa četudi jo drugi razumejo kot greh" povzel, strnil, zbral in na čudovit način razložil evangelij. Ta stavek si velja zapomniti. Hvala!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj