Preskoči na glavno vsebino

Kaj pomeni vstati od mrtvih


Zgodilo se je nekaj tako neverjetnega. Tale Jezus, ki smo ga poznali, ki smo z njim hodili in živeli, se je spremenil. Postal je tako drugačen kot prej. Prej se je zdelo, da nam bo spremenil življenje, da bo naredil vse, kar si želimo. Ozdravljal je bolne, izganjal hude duhove, nasičeval množice, zdaj pa prihaja na dan z besedo o križu, o trpljenju, o zapravljanju svojega življenja ... Nerazumljivo.

O čem vam po življenju te dni govori Bog? Vam daje okusiti lepe dneve? Ste srečni? Ali imate občutek, da se znaša nad vami? Trpite zaradi česa? Se vam celo zdi, da ga sploh ni, da je izginil iz vašega življenja? Mogoče pa se je samo spremenil ...
Nekoč mora priti do točke, ko trčimo ob nerazumljivost Boga. Kot je trčil Abraham. Kot so trčili trije apostoli na gori. »Zelo so se prestrašili.« (Mr 9,6) Niso razumeli. Niso videli. Kot mi velikokrat ne. Zato jim je Jezus rekel, da morajo počakati, dokler ne vstane od mrtvih. Verjetno zato, ker se tam skriva rešitev na vse te uganke.

In kot trije apostoli se bomo čez nekaj časa tudi mi odpravili z gore in si med sabo tiho šepetali, »kaj pomeni vstati od mrtvih«.

Sam bom dodal, kaj se mi plete po glavi, pa ne vem, če je ravno prav. Morda pomeni vstati od mrtvih slišati drugače, ko nam kdo kaj govori, slišati »njega poslušajte« in ne sebe. Morda pomeni videti drugače, kot smo gledali doslej: videti brata, ne samo človeka; nekoga, ki nas potrebuje, ne samo nekoga, ki ga potrebujemo. Morda pomeni biti drugače, kot smo bili doslej: živeti v resnici, brez laži.

Morda to pomeni »vstati od mrtvih«. Morda pomeni kaj drugega. Tudi vi se sprašujte, prijatelji, kaj pomeni vstati od mrtvih. Kajti to je korak, ki ga je treba storiti. Danes, jutri, pojutrišnjem. Pa ne omagajte, če ne razumete. Ne obupajte, če ne razumete, ko ste potlačeni globoko v veliki petek. Treba je čakati, da vstane od mrtvih. Da bomo potem razumeli, zakaj se je spremenil. In zakaj se moramo preko bolečin spoznati in spremeniti tudi mi.

Komentarji

  1. Se strinjam z napisanim, zato se bom še naprej spraševal to in še vsa druga vprašanja. Iskal bom tudi odgovor nanja, a ne sam, ker ne bom nič razumel.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j