... jutranji seks s sosedovo? Nekaj takega sem si razlagal, ko sem v »Družininem Kažipotu« (ki je verjetno dobil naslov ravno zato, da bi kazal pot po zmedenem svetu današnjih medijev) pod rubriko »Predlagamo« opazil film Marka Naberšnika »Petelinji zajtrk«. Ne bi vedel, o čem gre beseda, če si ne bi tega filma sam že prej ogledal. Tako sem z osuplostjo pospremil opis filma, ki ga sam ne bi priporočal niti svojim objektivno kritičnim prijateljem, kaj šele družini, pri čemer mislim še posebej na otroke. In zakaj ne?
Prva stvar, ki moti, je naslov filma, ki izgleda tako simpatično in nedolžno. Celo privlačno, bi lahko rekel. Kdo bi bral o njem, o njegovi vsebini, če je pa že toliko hvalospevov slišal na vsakem koraku, kjer so ga obkrožali mediji. Tudi pompozna reklama na nacionalni TV je obljubljala spektakel brez primere, velike reklame so polnile medije, s Kažipotom tudi Družino. Marsikoga, ki ne pozna ozadja tega filma – in takih je bila verjetno večina med 420.000 (!) gledalci tistega februarskega večera – je reklama medijev, med njimi tudi rubrika »Predlagamo« - spodbudila k ogledu. Brez kakršnekoli kritike.
Mislim, da bi si jo ta film – če ne drugje, vsaj v Družini – vendarle zaslužil. Če ne zaradi drugega, zato, ker se tednik Družina še vedno ima za časopis, ki je na strani življenju naklonjenih vrednot. Da pa se »Petelinji zajtrk«, film, v katerem ni nič narobe s skakanjem čez plot, v katerem se v vsakem drugem kadru motovili kadeča se cigareta, v katerem vsak stavek pospremi njemu prikladna kletev, v katerem mrgoli nasilja in golote, nastavi gledalcem kot ogleda vreden, presega vse meje. S tem se izgublja vaša in naša verodostojnost. In da je to komedija? Edino, kar v tem filmu spominja na komedijo, je gangstrsko amaterstvo slovenske sedme umetnosti.
Kdo bo v zagovor temu povedal, da je to samo nastavljeno ogledalo današnji slovenski družbi. Da je vse, kar se dogaja v filmu, samo odsev resnice in da se moramo tako iskreno zazreti vanj in si priznati, kdo smo. Mogoče je res tako. Nič ne bom rekel. Toda, ali moramo potemtakem na tem ostati? Vsak film, vsako »ogledalo« ima tudi svoje sporočilo, ki vsaj ponuja razmišljanje o rešitvi, če ne že rešitve same. Veste, kakšna rešitev se mi ponuja ob »Petelinjem zajtrku«? Ubij tistega, ki ti je sesul sanje in pojdi z njegovo ženo v posteljo. Dragocen nauk ...
Vsi aduti, da bi Petelinji zajtrk uvrstil med TV vsebine, ki se jih priporoča v gledanje, torej padejo pred očesom že tako amaterskega in neizkušenega gledalca, kot sem jaz. Pa tudi sicer menim, da si je treba film ali oddajo, ki jo priporočamo, prej ogledati, da ne bi ob predvajanju brez potrebe zardevali. Žaljivo je namreč »Petelinji zajtrk« uvrščati v isto skupino kot »Mašo za Lojzeta Bratuža«, dokumentarec o bratih Rusjan ter take in drugačne izobraževalne oddaje. Med »Predlagamo« res redko zaide kak film. Če torej pride tja, mora biti res nekaj posebnega, ogleda vrednega. Je bil?
(objavljam pismo, ki sem ga 28. februarja pisal na tednik Družina)
Prva stvar, ki moti, je naslov filma, ki izgleda tako simpatično in nedolžno. Celo privlačno, bi lahko rekel. Kdo bi bral o njem, o njegovi vsebini, če je pa že toliko hvalospevov slišal na vsakem koraku, kjer so ga obkrožali mediji. Tudi pompozna reklama na nacionalni TV je obljubljala spektakel brez primere, velike reklame so polnile medije, s Kažipotom tudi Družino. Marsikoga, ki ne pozna ozadja tega filma – in takih je bila verjetno večina med 420.000 (!) gledalci tistega februarskega večera – je reklama medijev, med njimi tudi rubrika »Predlagamo« - spodbudila k ogledu. Brez kakršnekoli kritike.Mislim, da bi si jo ta film – če ne drugje, vsaj v Družini – vendarle zaslužil. Če ne zaradi drugega, zato, ker se tednik Družina še vedno ima za časopis, ki je na strani življenju naklonjenih vrednot. Da pa se »Petelinji zajtrk«, film, v katerem ni nič narobe s skakanjem čez plot, v katerem se v vsakem drugem kadru motovili kadeča se cigareta, v katerem vsak stavek pospremi njemu prikladna kletev, v katerem mrgoli nasilja in golote, nastavi gledalcem kot ogleda vreden, presega vse meje. S tem se izgublja vaša in naša verodostojnost. In da je to komedija? Edino, kar v tem filmu spominja na komedijo, je gangstrsko amaterstvo slovenske sedme umetnosti.
Kdo bo v zagovor temu povedal, da je to samo nastavljeno ogledalo današnji slovenski družbi. Da je vse, kar se dogaja v filmu, samo odsev resnice in da se moramo tako iskreno zazreti vanj in si priznati, kdo smo. Mogoče je res tako. Nič ne bom rekel. Toda, ali moramo potemtakem na tem ostati? Vsak film, vsako »ogledalo« ima tudi svoje sporočilo, ki vsaj ponuja razmišljanje o rešitvi, če ne že rešitve same. Veste, kakšna rešitev se mi ponuja ob »Petelinjem zajtrku«? Ubij tistega, ki ti je sesul sanje in pojdi z njegovo ženo v posteljo. Dragocen nauk ...
Vsi aduti, da bi Petelinji zajtrk uvrstil med TV vsebine, ki se jih priporoča v gledanje, torej padejo pred očesom že tako amaterskega in neizkušenega gledalca, kot sem jaz. Pa tudi sicer menim, da si je treba film ali oddajo, ki jo priporočamo, prej ogledati, da ne bi ob predvajanju brez potrebe zardevali. Žaljivo je namreč »Petelinji zajtrk« uvrščati v isto skupino kot »Mašo za Lojzeta Bratuža«, dokumentarec o bratih Rusjan ter take in drugačne izobraževalne oddaje. Med »Predlagamo« res redko zaide kak film. Če torej pride tja, mora biti res nekaj posebnega, ogleda vrednega. Je bil?
(objavljam pismo, ki sem ga 28. februarja pisal na tednik Družina)
Sem prebral tudi v Družini in sem se čudil, kako to, da so celo kaj takega objavili. Da, to je "osrednji" katoliški časnik. Ali vsaj za take se imajo.
OdgovoriIzbrišiPismo pa ... ravno prav cinično in spoštljivo, da s hudomušnim tonom privabi bolj kot cela številka časopisa.
Petelinji zajtrk ni slovenski družinski film ampak si upam reči, da prikazuje družine v Sloveniji. Morda celo bolj kot ...
Tudi jaz sem prebral stvar že v Družini. Sem tudi slišal, kako si se bal, da ne bodo objavili pisma. K sreči so ga objavili, saj je bilo vsaj kaj za prebrat v Družini.
OdgovoriIzbrišiOpozoril si na pravo stvar, ki le še potrjuje stanje duha na Slovenskem in brezkrvnost osrednjega katoliškega časnika v Sloveniji. Namesto da bi take filme obravnavali s pravo mero kritičnega čuta, jih celo priporočijo slovenskemu gledalcu.
Ta ponavadi čaka (verni gledalec), kaj bo rekla Cerkev, ker je v dvomu, potem pa dobi takšnole potrditev.
Upam, da bo takih pogumnih kristjanov (ne samo duhovnikov) še več v prihodnje. Tebi pa se zahvaljujem, ker si naredil svojo preroško dolžnost - predočitev resnice in odklanjanje uklonitve razmišljanju sveta. To v naši Cerkvi manjka, pa tudi v družbi.