Preskoči na glavno vsebino

Popust

Kakšne so bile Jezusove skušnjave v puščavi, nam Marko ne pove. Lahko pa si predstavljamo, za kaj je šlo, če se spomnimo, da je imel življenje, kot je naše, z enakimi potrebami, enakim telesom in dušo. Če bi si torej – kot mi – ubral čas zase, da ponovno pretrese svoje življenje in spozna, kaj je njegova resnica, kdo je on sam, brez svojih lastnih pridevkov in okraskov drugih, če bi zakorakal v današnji post, kakšna bi bila njegova skušnjava? Jaz bi ji rekel ... POPUST.

Popust, da. Popust namreč omaja še tako trdno odločitev, da nečesa ne bomo kupili, da ne bomo zapravljali svoje lastnine, tudi omaja odločitev, da nečesa ne bomo naredili, da se za kaj ne bomo odločili. In ko popust-imo, ko nas zamami popust, tisti v trgovinah in tisti v svojem življenju, pri vrednotah, smo že prodali nekaj neskončno svetega v sebi, svoje prepričanje, to, kar mi smo. Kupili pa smo nekaj, kar nima vrednosti, kar še zdaleč nismo mi. Samo za to gre pri skušnjavi, katerikoli.

Kar sledi, so dejanja, »popuščena« dejanja, ki nas peljejo daleč proč od tistega, kar smo si želeli. Čeprav se zdi, da smo profitirali, ker smo ubrali bližnjico. Bližnjico k Božjemu kraljestvu, do katerega ni bližnjic, ker jih ne potrebuje. Božje kraljestvo se je namreč približalo, na doseg roke je prišlo. Biti to, kar si (bil nekoč). In pot do njega? Samo ena: »Spreobrni se. Veruj evangeliju. Postani, kar si (bil nekoč).«

Ne govorim filozofsko: biti, kar si. Govorim povsem realno: biti res spet to, kar si. Brez stvari, ki si si jih nataknil nase, ker si hotel ugajati javnosti. Brez stvari, ki so ti jih prideli drugi ljudje. Brez popustov, ki smo jim sledili v življenju. Samo ti. Samo tako lahko veš, kaj moraš narediti v svojem življenju. Za kaj potrošiti svoje bogastvo, ki ga imaš.

Ampak resnica (še posebej resnica o sebi) je draga, močno se je treba truditi zanjo, veliko časa ji je treba posvetiti, veliko žrtev narediti. Velikokrat umreti. A je kvalitetna. Zato nanjo ni popusta. Hvalabogu. Preveč ste vredni.

Komentarji

  1. Odlično...
    Ta PO PUST pa prav paša na nedeljo po pustu, vsaj mene je naslov ustrašu da bo spet govora o šemah :)
    Ma lepo, dobra primerjava!

    OdgovoriIzbriši
  2. Res je, Marko je zelo življenjski - pusti cel spekter možnosti, kakor je cel spekter skušnjav. Ta ideja o popustu je pa odlična, potrditev pa po mojem lahko najdemo v Getsemaniju, kjer bi Jezus z eno samo besedo lahko odnehal z agonijo, pa ni hotel popustiti. Res je, ni važno, katera skušnjava je, važno je, zakaj pri njej gre.

    To potem, kar si naprej napisal, pomeni lahko tudi to, da se odločiš sprejeti ta svoj križ in ga nosiš po tej poti do večnosti, brez popustov.

    Lepo in navdihujoče napisano. Naj nas pretrese in spodbudi k spreobrnjenju in hojo za Njim ter za vero Vanj.

    OdgovoriIzbriši
  3. Dobra primerjava in dobra izpeljava.

    Mislim, da popuščanje povzroča to, da smo preveč krhki, neumni in naivni. Kdo se more upreti čevljem s ceno -50%!? Akcijam, ki po trgovinah za nami "mečejo" skoraj vse!?

    Za tem stojijo psihologi, ki načenjajo našo podzavest in hitro pridejo tja, kjer smo najbolj ranljivi. Prepričljivi oglasi in naša neumnost sta zelo usodna.

    Vera ... nima akcij ... nima popustov ... ima pa visoko ceno. Ceno odnosa. Vsak odnos pa je trgovanje ljubezni!

    OdgovoriIzbriši
  4. Hvala, Marko, za to misel.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j